Vietnamska vojna po amerikansko

Historično identiteto Združenih držav Amerike tvori nekaj točk, ki jih pozna vsak vsaj malo izobražen človek kjerkoli na svetu. Najprej kolonizacija. Potlej revolucija. Državljanska vojna. Ključen vstop v obe svetovni vojni. Postopna evolucija v vodilno svetovno velesilo. Oz. če malo prevedemo v nam bližjo retoriko. Genocid nad avtohtonim prebivalstvom. Secesijska vojna. Suženjstvo kot steber ekonomije ter posledično vpetost ponotranjenega rasizma v tako rekoč sleherno družbeno poro. Hegemonsko obvladovanje sveta. Brutalni imperializem. Vrhunec slednjega je seveda dvajsetletni vojaški konflikt na Indokini, bolj znan kot vojna v Vietnamu. In o slednji sta Ken Burns in Lynn Novick posnela monumentalen serijski dokumentarec, naslovljen - The Vietnam War oz. Vietnamska vojna.

Ena najnadležnejših amerikanskih lastnosti je njihovo sveto samoprepričanje o veličini naroda in države, 'the greatest country in the world' pa te fore, kar gotovo drži, če govorimo o fizični in ideološki moči, odgovorni za največ destrukcije na svetu po drugi svetovni vojni. A ravno tega ne mislijo, ko si pihajo na dušo s svojimi lažnimi svetinjami o demokraciji, svobodi in oh in sploh največji možni dobroti, utelešeni v njihovi državi. Leibniz je imel prav, ko je mislil, da živimo v najboljšem možnem svetu. Dodajmo, česar filozof ni mogel: ta svet so v bistvu Združene države Amerike. How do you spell freedom? Ju es ej.

Obenem pa je ena hvalevrednejših lastnosti - v najširšem ideološkem smislu dopolnitev buržoaznega dela razsvetljenskega projekta, kot je zapisana v njihovi ustavi - velika zmožnost samokritike. Najpopularnejše se to udejanja v intelektualnem liku Noama Chomskega ali, bližje formi pričujočega prispevka, filmskem opusu Oliverja Stona, katerega serija Untold History of the United States ali Nepovedana zgodovina Združenih držav skoz dekonstrukcijo ameriške mitologije ostro kritizira omenjeni imperializem. Vietnamska vojna Burnsa in Novick sicer ni v tolikšni radikalni liniji, a vendar jo lahko vseeno umestimo na okope amerikanske samokritike.

Rekli smo monumentalno, in to upravičeno. Gre za desetdelni serial, vsaka epizoda traja slabi dve uri, kar znese več kot osemnajst ur, ki sta ga avtor in avtorica sestavljala več kot deset let. Obrtniško, tj. površinsko, je serija neoporečna. Intervjuji s še živimi akterji, razkošni arhivski posnetki in kadri današnjih dni, skrivni telefonski pogovori predsednikov, fotografije in dokumenti, izvirna glasba ter vsi takratni pop čudeži, Beatli, Stonesi, Hendrix, Doorsi idr., nenazadnje vezni tekst so spretno zmontirani v zelo gledljivo, poučno in tekočo nefikcijsko, dokumentarno filmsko pripoved, ki bi ji vsaj na prvi pogled in ogled tudi z vsebinske plati težko kaj očitali.

Jasno ima serija ameriški sentiment, nenazadnje je dokumentarec pač - ameriški, tega mu ne bomo metali naprej. Ima pa ambicijo na stvar pogledati z več zornih kotov, to se pravi samoumevnega ameriškega, dalje še južno in severnovietnamskega, pogovori v zdajšnjem času tako vključujejo akterje prav vseh strani vojne. Ti so vpeti v časovno oz. dogodkovo naratologijo posameznega razdobja, situacije na bojiščih, samih bitk. Je tudi zgodovinsko poglobljen, saj štarta v 19. stoletju s slabih sto let trajajočo francosko okupacijo, konča pa v dandanašnjih srečanjih ameriških in severnovietnamskih vojnih veteranov.

Poleg tega z dokajšnjo naklonjenostjo podaja lik in delo mojega novega junaka, Ho Ši Minha, 'očeta Vietnama', 'vietnamskega Georga Washingtona' in seveda prvega generalnega sekretarja centralnega komiteja Komunistične partije Vietnama, nasploh enega najfascinantnejših političnih likov 20. stoletja. Nihče ne ve, koliko identitet je zamenjal tekom ilegalnega življenja, baje več kot sedemdeset. Delal je v bostonski pekarni. Čistil je sneg z ulic Pariza. Na versajski konferenci je Wilsonu dostavil pismo s prošnjo po vietnamski osamosvojitvi. Ob njeni razglasitvi je govor začel s citatom Thomasa Jeffersona. Kominterna mu je včasih očitala, da vietnamsko svobodo postavlja pred mednarodni komunizem.

Izhodiščna točka je torej mavrična oz. raje centristična liberalna pozicija; o neki stvari probamo uravnoteženo poročat z vseh strani, pa bomo potlej dobili nek kredibilen vpogled v to, kar se je dejansko dogajalo. In nastane mineštra severne komunistične trde roke, neuspelega južnjaškega hlepenja po demokraciji, dejansko klientelistične in fašistične diktature, ter jasno zgrešenost ameriške zunanje politike, tj. visokotehnološkega vojaškega terorja, ki je implodirala v notranjepolitični sceni, protivojnih protestih, zaradi česar so se Američani slednjič iz Vietnama vojaško in civilno povsem umaknili. Do leta 1995, ko je sledila uradna normalizacija diplomatskih odnosov med Združenimi državami Amerike in Socialistično republiko Vietnam. Ta je namreč po ameriškem vojaškem umiku – umiku ljudi, ne orožja - v roku nekaj mesecev popolnoma porazila 'demokratično' Republiko Vietnam. 'Če bi dali toliko vojaške opreme severnjakom in gverili, bi se nam lahko zoperstavljali več kot sto let,' so pravili Amerikanci.

Bi lahko po vsem izrečenem izpostavili kakšno še očitnejšo slabost? Hja, kar je treba vedno znova oponesti liberalni ideologiji kot taki: da ne stori koraka naprej. Da vztraja v naravni kompleksnosti situacije ter se v samokritiki ne premakne dlje od zablode. Njegovo amerikansko izhodišče je: 'Vietnamska vojna je rezultat delovanja v osnovi dobronamernih mož, katerih odločitve pa so se iz leta v leto izkazale za vse večje napake.' Kaj je treba temu dodati? To nam pove nepričakovan vir, in to filmsko dokumentiran v naši seriji.

Jane Fonda. Tako je, takratna velika hollywoodska zvezdnica, zagrizena nasprotnica vojne, ki je med konfliktom obiskala Severni Vietnam in o ameriških vojnih ujetnikih pred kamerami rekla: 'Po mednarodni zakonodaji so ti možje vojni kriminalci. To je po zakonodaji, po nürnberških principih, po ženevski konvenciji in drugih. Morali bi jim soditi pred sodiščem in jih za to, kar so storili, verjetno usmrtiti.' Četudi se je morala kasneje zaradi tega v od domovinskih vrednot povampirjeni ameriški javnosti večkrat pokesati, smatram te besede za ene najsublimnejših, kar jih je izrekla kakšna ameriška zvezda. Angelina, uči se.

In v tem je fora. Dobra plat dokumentarca je prav forma dokumentiranja, ki kljub apologetsko-zablodnjaški zahodnjaški naraciji ne pušča dvoma. Zgolj najeklatantnejši primer. Letalsko bombardiranje Vietnama je bilo najdaljše in najintenzivnejše v zgodovini. V drugi svetovni vojni so ZDA na Nemčijo in Japonsko odvrgle 2.150.000 ton bomb. Na Vietnam so jih odvrgli 7.622.000. Umrlo je več milijonov civilistov, kar je v narodnoosvobodilni vojni seveda ohlapen pojem. Kakorkoli že, tule bomo izrekli, česar serija ter tudi največji del Združenih držav še vedno ne zmore: skrajni čas je, da vse amerikanske državne vrhove s predsedniki Kennedyjem, Johnsonom, Nixonom in Fordom na čelu iz dobrovoljnih mož preimenujemo v - vojne zločince.