Viski z limono

Recenzija izdelka
26. 2. 2021 - 13.30

In jo imamo. Naj in oh in sploh slovensko kriminalno serijo. Še eno? Čak’, a ni b’lo to že Jezero? Komaj dobro leto je minilo, odkar smo se nedeljsko vozili po zasneženi Bohinjski dolini, poligonu tako imenovanega novokomponiranega podalpskega noirja in srkali kavo s Tarasom Birso, in že nas je nacionalka pocrkljala z novim televizijskim »D šitom«. Letos se je lahko krimifanatično občestvo in predvsem očestvo sprehajalo po mariborskih ulicah in prisluhnilo jazzu Martina Vrenka, protagonista serije Primeri inšpektorja Vrenka. Prva sezona se je končala prav preteklo nedeljo in dosegla rekordno gledanost. Toda rekorde na stran, rekorderje na plan.

Serija je posneta po treh knjižnih predlogah Avgusta Demšarja, mariborskega pisatelja izključno kriminalnih romanov. Na njegovem prvencu Olje na balkonu iz leta 2007 temeljita prvi dve od šestih epizod te sezone, ki nosita naslov Zlatovranka in v kontekstu samomora in napeljevanja k njemu na primeru smrti zdravnika tematizirata spolno orientacijo, identiteto in izraz. Da vendarle ni šlo zgolj za samomor, temveč tudi za napeljevanje nanj s strani tretje osebe, seveda opazi prav Vrenko, ki ga upodablja Dario Varga. Vrenka kajpak krasijo zavidanja vredna intuicija, umerjenost in preudarnost. Preiskave odpira vedno, ko bi njegovi kolegi enostavno odnehali in se zadovoljili z najverjetnejšo razlago. Prvi primer kljub pomenljivi in aktualni temi gledalstvu ne ponudi ne igralskih ne vsebinskih presežkov. Izteče se v moralističen konec, v katerem Vrenko svojemu kolegu Marku Brezniku – upodablja ga Jurij Drevenšek – poeto-patetično modruje o tem, kako spolni izraz ne bi smel povzročiti nikogaršnje smrti. No shit Sherlock.

Demšarjeve zapriseženosti klasičnemu krimiču, izogibanju ljubavnim in dramatičnim side storylinom, si producenti z režiserjem Slobodanom Maksimovićem na čelu pri ekranizaciji niso mogli privoščiti, zato so vpeljali par srčnih zadev. Te, prilagojene formatu in omejenemu času, pripomorejo h karakterizaciji glavnega lika, dasiravno mnogo drugih likov ostaja v tem smislu nekje na pol poti. Vrenko prijateljuje z Mojco, ki jo upodablja Katarina Čas in ima v lasti jazz lokal, v katerega inšpektor redno zahaja. Med njima se postopoma in subtilno prične razvijati romantična vez. Drugo dramatično linijo fura Vrenkov odnos z očetom Borisom, ki ga igra Janez Hočevar - Rifle. Vseeno pa ne ena ne druga linija ne škoduje žanrskim konvencijam, ki jih slavi vsak pravi krimifanatik, pa ne ena ne druga linija tem ne škoduje in ne privede serije do točke, ko bi lahko po domače rekli, da so rdečo nit povlekli iz pičke. Ali kurca. Ali odsotnosti obeh. Šlo bi tudi brez tega, ampak alo, to sta Čas in Rifle, ne bomo se pritoževali. Ali pač?

Tretja in četrta epizoda sta spisani po predlogi drugega Demšarjevega romana iz leta 2008 in nosita isti naslov – Retrospektiva. Za razliko od nelagodnega konca prvega primera se drugi bržkone začne obetavneje, zlasti z aspekta čistega užitka ob gledanju premikajočih se sličic. V tem primeru so v ospredju kraja in preprodaja umetnin ter s tem povezan nenačrtovan ali – povedano drugače, a pogojno – spontan umor. Kamera v one-take shotu na odprtju razstave kao slavnega mariborskega slikarja spremlja njenega kuratorja in – kot izvemo kasneje – morilca. Ustvarja se intenzivno občutje napetosti, zatišja pred nevihto, kakršnega smo lahko med drugim videli pri milijonski produkciji Birminghamske tolpe, pri kateri nas je one-take shot v naelektrenem vzdušju popeljal do dogodka, ki je zaznamoval ves preostanek sezone. Rest in peace Grace. Enak učinek torej, poleg tega pa se tako v nekaj minutah in z gibanjem enega človeka na javnem dogodku spoznamo z gomilo likov, prikrite malenkosti teh srečanj pa še dodatno pripomorejo h globlji karakterizaciji in opredelitvi odnosov med akterji, ki nam lahko pride prav.

Ko so po predvajanju prvih dveh epizod padle tudi prve kritike in mnenja o seriji, so ustvarjalci pozvali k potrpežljivosti in obljubili, da bo nadaljevanje celostno gledano ponudilo bistveno več žmohta. Drugi primer je že pomiril razvnete duše, ki bi še v dlaki našle jajce, toda tretji primer je bil tisti, ki je gledanost in hype degažiral v višave. Zastavitev zadnjih dveh epizod, posnetih po Demšarjevem tretjem romanu Tanek led iz leta 2009, je skorajda značilno poirotovska. Na neki osnovni šoli pričnejo zaposleni cepati ko muhe. Umori so videti kot nesreče, toda ne za Vrenka. Morilec je v kolektivu, vsak njegov član je sumljiv. Majhen detajl, komaj zaznavna niansa v medsebojno trkajočih alibijih Vrenka v finišu pripelje do zloglasnega storilca, ki se pred vrtajočim umom inšpektorja dobesedno poščije v hlače. Kakav inspektor čoveče.

Če sta bili nevralgični točki javno izraženega neodobravanja Jezera slaba tonska obdelava in momljanje Cavazze mlajšega, pa je bil greh Primerov inšpektorja Vrenka govorica kot taka. Liki namreč govorijo pogovorno slovenščino in ne pričakovane štajerščine, ki so se ji producenti izognili z dokaj puhlo obrazložitvijo, da niso hoteli uporabiti narečja, ki se ga bojda drži slabšalna konotacija zarukanosti in splošne komičnosti. No, niso čist’ t’ko formuliral’. Kljub temu so ne krivo ne dolžno štajerščino položili v usta Matjažu Javšniku – ta v eni izmed epizod igra naključnega kmeta, ki najde žrtev. Namesto da bi pripomogli k razbitju stereotipa, so ga s tem še poglobili oziroma ga domala predrugačili v špasen in povsem odvečen tabu.

Pozornemu gledalcu ne bo ušlo tudi dejstvo, da marsikatera scena ni posneta v Mariboru, temveč v Ljubljani. Tak primer je podhod, kjer v zadnjem primeru najdejo drugo žrtev. Kakor koli dlakocepsko in nepoznavalsko do televizijske panoge se to morda sliši, ni zato nič manj relevantno postaviti preprosto vprašanje: mat’r, a Maribor nima nobenega podhoda al’ kaj? Kdor je bral romane, bo tudi opazil, da Vrenko, kakršnega upodablja Varga, v marsičem odstopa od lika, ki ga je v svojih delih skonstruiral Demšar. No, ampak on sploh ni Avgust Demšar. Za tem psevdonimom se skriva in razkriva Tomaž Zupančič, profesor likovne pedagogike na mariborski Pedagoški fakulteti in več kot očitno krimifanatik prve klase. Vrenku je posvetil še tri romane, kar pomeni – ako bog da, a zna se ko je bog – še vsaj eno sezono serije.

Kakor koli, zadeva ni slaba, sploh za naše razmere. Z ozirom na hektolitre žajfnic, s katerimi nas televizije waterboardajo iz dneva v dan in iz leta v leto, se zdi, da je še ena solidna domača kriminalna serija več kot dobrodošla, ne glede na pomanjkljivosti. Zdaj sledi druga sezona Jezera in zanimivo bo videti, do kod bo šla nacionalkina šund dialektika, koliko letvic kvalitete bo še premaknila in – kar je najpomembnejše – kako dolgo ji bo še uspelo zadržati pozornost populusa, preden se ta ponovno zrajta in prične po starem šimfati produkcijo le zato, ker je slovenska. Faking slovenska.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness