Vpiši me v kožo

Vpiši me v kožo

Recenzija izdelka
25. 9. 2018 - 13.00

Nezdravo družinsko okolje, psihična nestabilnost, specifična mentaliteta širšega socialnega okolja in sumljivi umori so osrednje štiri zgodbene niti, ki uokvirjajo serijo Sharp Objects. Serijo je v začetku poletja lansiral produkcijska hiša HBO. Osnovni pristop je sličen kot pri lanskem poletnem hitu Big Little Lies. Ustvarjalci so vzeli literarno predlogo ene izmed ameriških bestseller uspešnic, iz igralskih logov so potegnili zavidljivo igralsko ekipo, pod večino epizod pa se z značilnimi filmsko-serijskim jezikom podpisuje Jean Marc – Vallée. Tako kot lansko leto jim tudi letos uspelo, da so pritegnili pozornost kritikov in gledalcev, ki seriji pojejo hvalospeve in epizodo za epizodo secirajo iz najrazličnejših možnih zornih kotov.

Če vso skupaj ošvrknemo z enim očesom, je seriji oz. miniseriji, ki jo sestavlja vsega osem dobro zastavljenih in polnopomenskih delov, težko kaj očitati. Igralska zasedba deluje složno in prepričljivo, predvsem z Amy Adams na čelu. Kritiki ji že zdaj prerokujejo, da bo z vlogo poleg filmskega prestola zasedla tudi prestol najboljših v svetu televizije. Amy Adams se je tokrat prelevila v disfunkcionalno preiskovalno novinarko Camille, ki se po naročilu svojega šefa odpravi nazaj v domače mesto Wind Gap v zvezni državi Missourri. Pod drobnogled vzame primer umora in izginotja dveh deset in nekaj let starih deklet. Država t.i. middwesta na jugu meji na - južne države ZDA. Wind Gap je tako stereotipno ameriško južnjaško mesto, v katerem živi tipična paleta južnjaških prebivalcev, ki ne marajo prišlekov, med katere zdaj spada tudi Camille. Je mesto, ki ga serijska mistifikacija reprezentira, kot rečeno, stereotipno. Primer tega je bizaren praznik, imenovan Calhoun Days, na katerega meščani Wind Gapa praznujejo posilstvo mladoletne neveste iz časa državljanske vojne.

Namen Camilline vrnitve ni samo dogajanje okoli zločina, temveč tudi njeno vzporedno prebolevanje in razreševanje s preteklostjo. Ta je povezana z družinskimi odnosi in zgodovino. Družinska vila megalomanskih razsežnosti s skrbno izbrano notranjo opremo za svojimi stenami skriva bizarno naravo odnosov družine Crellin, ki presegajo nezdravo in se gibljejo na meji smrtonosnega. Ravno ti odnosi so Camille pahnili v hibo disfunkcionalnosti, ki se je iz tendenc po samopoškodovanju prelevila v pitje ekscesnih količin vodke.

V tej strukturi družinske sage serija ponudi paleto karakterjev, ki v svoji večplastnosti tematizirajo kompleksnost zamotanosti družinskih odnosov in vzorcev. Predvsem ja na tapeti odnos med materjo in hčerjo. Ta se odraža v odnosu Camille in mame Adore, ki bolj kot na odnos mati-hči spominja na odnos mačehe in pastorke iz vsem dobro znane Pepelkine zgodbe. Odnos Adore in Camilline sestre Amme je popolnoma drugačen, nenaravno ljubeč in na trenutke že nekoliko sprevržen ter v svojem jedru uničevalno bolan. Camille v Ammi išče in poskuša najti nadomestek za mrtvo sestro Marian. Amma pa v odsotni starejši sestri vidi predvsem vir zabave in širitev njene popularnosti ter podtalnega uporništva.

Camillina preteklost se nam odkriva v hitri montaži diapozitivnih flashbackov. Ta zaradi naravne filmskega pripovedovanja učinkuje bolje kot v sami romaneskni pripovedi, kjer celotno zgodbo spremljamo skozi prvoosebno perspektivo Camille. Flashbacki v samem romanu, pod katerega se podpisuje Gillian Flynn, so napisani brez občutka, delujejo vrinjeno in razbijajo tekočo pripoved. Filmska montaža pa skuša prikazati psihološki učinek spominjanja, ki ga pri Camille sprožijo majhni detajli, kot so razpoka na vrhu njene otroške sobe, češnja v češnjevi piti ali brazgotina vrezane besede na njeni koži. Spominska funkcija se tako izraža v spominskih sprožilcih in spominskih drobcih, ki so sicer nekontinuirani in nelinearni, vendar se v montaži tesno in neprisiljeno zlivajo s prizori Camillinega ponovnega soočenja z mamo in nerazrešenima umoroma.

Serija v središče postavlja žensko, ki je zaznamovana s svojo preteklostjo in zaradi posledic le-te ni predstavnica tipične ženske populacije. Nekdanja popularnost, za katero se skriva samodestrukcijski nagon, se je prelevila v dejstvo, da je samska in vedno v neprivlačnih črnih dolgih oblačilih. Ob vrnitvi tako ne izpolnjuje ženskih norm južnjaške mentalitete. Kot ženska brez otrok ne more vedeti, kaj pomeni izgubiti otroka. Takšne reči ji očitajo njene nekdanje prijateljice. Camille se tako ne sooča samo z nekdanjimi oznakami, ampak nase priveže nove, ki izpodbijajo njeno identiteto ženske, hčerke, novinarke, sestre.

V spodbijanju Camilline ženskosti in s tem njene lastne identitete pride do trka dogajalne sedanjosti in prežeče preteklosti. Posredno je zgodba Camille tudi klasična zgodba pobega iz malega zabačenega mesta, kjer vsi vedo vse o vsakem in vsem. Največje zlo za ljudi iz takega mesta predstavljajo ravno tisti, ki so iz njega pobegnili in se vanj ponovno vrnili. Ko nad celim mestom bdi tvoja lastna mama, so očitki še toliko bolj prodorni, slišni in boleči.

Vdor preteklosti in posledično žongliranje z lastnimi spreminjajočimi se psihičnimi stanji dela Camille na trenutke apatično, izgubljeno v lastne misli. V te prizore zatopljenega pogleda, opite nočne vožnje in verižnega kajenje se vpisujejo izbrani komadi Led Zeppelinov. Ti delujejo na podoben način kot spominski sprožilci in Camille zvežejo z občutkom samodestrukcije. Kar je nekoč rezalo v kožo, jo sedaj reže v ušesa, peče v grlu in predstavlja hipen pobeg iz realnega sveta.

Glasbeni repertoar kultne angleške skupine se vzpostavlja neposredno s Camillinim doživljanjem, njenim življenjem. Nekateri izmed komadov v besedilu pravzaprav namigujejo na posesivnost mame Adore in manipulativnost sestre Amme. Tak je komad In the Evening, ki smo ga slišali v podlagi: »So don't you let her/ get tunder yout skin/ It's only bad luck and trouble«. Sam komad med drugim apelira tudi na zaključek serije, ki pa ga tule ne bomo spojlali.

Sharp objetcts je serija, ki stavi na detajle in na pozornega gledalca. Pomenske in simbolne vrednosti tako ne išče samo v zgodbovni podstati. Največkrat jih vzpostavlja v kratkih, težko ulovljivih prizorih, ki se na koncu izkažejo za ključne. In glasbi. To so tudi tisti prizori, ki najbolj zarežejo v kožo gledalca in ga pretresejo v moči Adamsine igralske interpretacije.  

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness