Ljudje smo med drugim tudi nekakšni organski GPS-i. Ves čas nekaj iščemo, preračunavamo in si ob obisku enega cilja že določamo prihodnje. Ti so resda lahko geografski, vendar jih redno vzporedno spremljajo mentalni, kot so iskanje smisla lastnega obstoja, idealne postave, poti do povečanja dobička in podobno. Ker je človek “po lastni podobi ustvaril” angele, kot “je bog njega”, je jasno, da lahko tudi angele žene nemir zaradi občutka pomanjkanja ali jih prežema katero drugo čustvo. Četudi jim človek ob rojstvu ni privoščil spolnih organov, jim je za dodatno kazen v upravljanje pustil človeški um. Vsaj tako nadzemna krščanska bitja razume Pablo Auladell, ki se je z njimi ukvarjal v stripu Izgubljeni raj Johna Miltona, pri čemer je precej dosledno sledil prvotni poetični predlogi, ki je s tem risoromanom prav tako dočakala svež prevod.

Lani izdan prevod Izgubljenega raja Johna Miltona je še en drzen in kvaliteten produkt založbe VigeVageKnjige. V očetnjavi se namreč pogosto zdi, da poezijo piše že skoraj vsak. Hej, nenazadnje smo eden redkih narodov, ki ima na glavnem trgu glavnega mesta namesto vojaka na piedestalu literata - pesnika! Pa vendar je prodaja poezije skoraj neobstoječa v primerjavi s prodajo proze. Ta pa skoraj neprimerljiva z izposojo v knjižnicah, a to je že druga zgodba, vredna posebne obravnave.

Ne specifično striparski španski avtor, ilustrator in grafik Pablo Auladell je Izgubljeni raj v domovini izdal v več delih. Prvi del, ki zajema prvi spev z naslovom Satan, je izšel pri založbi Huacanamo, preostali trije spevi pa nekaj let kasneje pri založbi Minos. Posamično enovitost obeh delov lahko delno razločimo že po uporabi temačnih nežnih pastelnih odtenkov barv, ki jih je v prvem delu skoraj povsem izpustil. Deli, ki se odvijajo v peklu, so izraziteje črno-beli. V preostalih delih, kot sta raj in nebesa, pa je barve subtilno in posamično vpeljeval med zamegljene in svetlejše sivine, s čimer je pričaral mehko oddaljenost sveta onkraj zemeljskega bivanja, ki je za razliko od okolice in oblike nje bitij prekleto podoben tostranskemu.

Nedirektnost Miltonove poezije je Auladell prefinjeno prikazal s številom sličic, ki nas v počasnem tempu postopoma peljejo od polnopomenskih totalov do ekspresivnih detajlov, pri čemer bi lahko vsaka od sličic stala kot dovršena umetnina sama zase. Nenazadnje je imel avtor tudi za risarski del slikovno predlogo poljskega ilustratorja Józefa Wilkońa, ki ga je navdihoval pri risanju stripa, kot je sam povedal tudi v intervjuju za Radio Študent, ki ga lahko najdete na spletni strani z dne 27. septembra preteklega leta, ko smo z njim govorili ob izidu slovenskega prevoda.

O čem pa strip sploh govori? O razočaranem Luciferju, ki je postal Satan in se po krvavi bitki želi maščevati očetu-bogu prek njegovih stvaritev v raju - Adama in Eve. Auladell nam z Miltonovo pomočjo razlaga, kako so padli angeli skovali svojo zamero, da bi se maščevali tistemu, ki jih je neupravičeno vrgel iz raja, kar je bila le posledica upora proti naznanitvi Jezusa kot edinega sina in torej pomembnejšega od ostalih. V tem lahko vidimo tudi odziv na temačne čase angleške reformacije in problematiko vzpostavitve enotne vere s pomočjo litrov pretočene krvi. Spomnimo, da se je Milton rodil kmalu za tem, ko se je Henrik VIII. razglasil za predstavnika boga na zemlji in zanikal papeža ter tako prevzel sakralno in posvetno oblast. Striparjeva priredba pa se danes lahko bere tudi kot emocij polna Biblija za darkerje. Kot militantna aktivistična alternativa cerkveni stoičnosti, ki skozi vitraje katoliških cerkva ob sončnem dnevu riše nežne obrise na tla, prepredena z mozaiki.

Antropomorfni angeli in njihovi padli kolegi so, kar se tiče teles, upodobljeni po klasicističnem kanonu, medtem ko so podolgovate glave in obrazi z zašiljenimi nosovi ter polnimi lici hommage portretom iz časov Oliverja Cromwella, v katerih je živel Milton. Poleg človekoličnih angelov pa se najdejo še množice demonskih podob; bolj ko odkrivamo njihova ozadja, bolj spoznavamo, da demoni niso le polni zla, ampak da je stvar še bolj zapletena. Hudobci si v resnici želijo le svobode in enakopravnosti. Je v strogo hierarhičnem svetu to avtomatska kazen? Tako se kaže, da. Sploh ko pomislimo, da gre za svet, ki mu vlada prav starozavezno maščevalen in vase prepričan bog. To je isti svet, v katerem Satan sanja nočne more in se bori proti totalitarni diktaturi boga. Isti svet dovršuje bogato in polno besedišče, ki s tekočo arhaično besedo končno vpeljuje nove podobe v večnost tudi domačega prevodnega stripovskega kanona. In svet, v katerem se zdi, da so peklenščki na strani dobrih.

Intervju z avtorjem je dostopen na spodnji povezavi:

https://radiostudent.si/kultura/rkhv-intervju/pablo-auladell-stripar