Kako vehementno včasih slišimo govoriti domače šank-modrece o tem, da je internet sestavljen iz porničev in mačk. Po novem morda pridodajo še opozorilo na pojav lažnih novic. Seveda vsak o tem ob pomoči steklovine in nje vsebine ve vse. Ali pač? O porno filmih bojda vemo veliko. Prisluhnimo, če je temu res tako. Porniči niso nič drugega kot slaba igra, vzdihovanje, slab stil za modo ter množica penisov in vagin. Pa res vidimo vagine? Ali so morda vulve? Nam je ta razlika sploh znana?

Glede na mnoge znane primere ljudi, ki se ne zavedajo števila lukenj v ženskem mednožju, lahko rečemo, da nam ni. Sodeč po letošnjem prevodu risoromana Prepovedani sad striparke in radijske voditeljice Liv Strömquist, niti ne vemo dobro, kje se nahaja slavni ščegetavček in kako velik sploh je. Preden nadaljujemo: ženski spolni organ si lahko predstavljamo kot ledeno goro. Tisto, kar se vidi nad vodno gladino, je vulva, kar se nahaja pod vodno gladino, pa je v resnici vagina. Baj d vej, enako je s ščegetavčkom.

Ampak brez skrbi, ne gre za še eno femi-nacistično pizdenje. Prav nasprotno. Strip je humoren in tako anatomsko kot zgodovinsko izjemno informativen. Marsikateri kvadratek je prej kot slika v resnici uokvirjena enota besedila. Črno na belem ali ravno obratno.

Slikovne sekvence so ponekod kolaži ali priredbe bolj znanih podob, kot so na primer ikonske poustvaritve različnih svetnikov ali cerkvenih mož. Podajmo primer. Avtorica nas skozi naivne minimalistične upodobitve znanih mož iz zgodovine kronološko razdelano na hitro popelje skozi bolj in manj razsvetljene čase poznavanja človeškega telesa in zanimanja zanj. Ko pridemo do svetih mož iz čudovitega časa mračnega srednjega veka, jih sopostavi ob bok njihovemu razumevanju mesečnega perila. Vendar v bolj direktni maniri, kot bi to sami priznali. Ko se dva ikonska svetnika o tem fenomenu pogovarjata, eden reče drugemu, da je to vendar veličastno. Da, če bi imel on menstruacijo, bi jo častil kot poganski fanatiki plodnost. Moški namreč lahko izkrvavi že v par minutah, ženska pa redno krvavi vsak mesec in je še vedno živa. To mora biti magično. Nakar si premisli, pogleda prijatelja oziroma so-ikonca in mu veli: »Ampak, ker jaz menstruacije nimam, bom rekel le, da je nagnusna.«

Ob pomanjkanju spolne vzgoje v izobraževalnih institucijah in izjemno domišljijski obliki prikazovanja telesa in spolnosti skozi porno industrijo in žal tudi skozi nepopolne učbenike o biologiji, je Prepovedani sad zaželen in simpatičen način pristopanja do premalo poznanih delov telesa. Presenetljiva so tudi dejstva, da temu ni bilo tako vse tja do zgodnjega novega veka. Nepoznavanje in eksperimenti na ženskah, ki jih skozi risoroman spoznamo, pa so očitno eskalirali v 19. stoletju.

Ob branju hitro postane jasno, da so se z ugotavljanjem o oblikah, funkcijah in pomenu ženskih spolnih organov v zgodovini – večinoma napačno – ukvarjali moški. Število pravilnih ugotovitev lahko z enako verjetnostjo pravilnosti ugotavljate tudi sami.

Strömquist se v svojem umetniškem delu ukvarja tudi z mitom ženskega orgazma. Torej ne orgazmov, ampak – orgazma. Tistega velikega O, ki ga menda dve tretjini žensk najlažje dosežeta s stimulacijo ščegetavčka. Če se vam dozdeva, da so katera od omenjenih dejstev izmišljena, je risarka poskrbela za dokaze nasprotnega. Izjemno redko smo v stripih priča opombam pod črto ali bolje – pod sliko. Tokrat se zdi, da v stripu beremo znanstven članek, ki je temu primerno tudi citiran. Okej, mogoče znanstven članek s kakega bolj anglosaksonskega področja, kjer si drznejo vplesti še oseben stil in aromo humorja.

Medij stripa je kljub temu, da se mora v Sloveniji še vedno nenehoma boriti za pripoznanje - v smislu priznavanja s strani nestripovske javosti -, izjemen pripomoček za širjenje idej. Izobraževalni proto-stripi so lahko po teoriji Scotta McClouda že univerzalni znaki za stranišča ali mednarodno razumljiva navodila za reševanje z letala. V primeru Prepovedanega sada, ki ga je letos izdala založba VigeVage knjige, gre za nekaj podobnega. Umanjka večinska likovna reprezentacija slik, ki je nadomeščena z množičnostjo besedila. Ima pa neverjetno moč širjenja vedenja, kar je zaradi uporabe in prilagoditve formata medija vsebini z atraktivno naracijo avtorica želela doseči tudi sama. Ergo gre za strip, ki bi si ga namesto ene šolske ure spolne vzgoje na dve leti morala privoščiti vsaka srednja šola. Za domače branje. Vsem spolom. Lahko bi rekli, da od časa jugoslovanskega davka na šund večina Slovenije 'na srečo' kot šund pojmuje tudi strip. Zakaj na srečo? Ker je šund lažje podtakniti v branje adolescentni mladini ali nezainteresiranim odraslim. Po prebrani prvi strani bo magija začela delovati sama od sebe.

Ta risoroman težje pojmujemo za stripovski roman. Za 'čistokrven' stripovski roman bi pričakovali bolj uravnoteženo razmerje med slikovnim in besednim delom. Sicer pa bomo kmalu lahko užili nove sadove založbe VigeVage knjige, ki bodo še enkrat pokazali, kaj točno stoji za terminom risoroman. Do takrat pa – ne bit vulve in spoznajte svoj najbližji in najdražji ščegetavček.