Odšel je še en velikan. Ne, legendarni stripar Albert Uderzo ni imel koronavirusa. Imel pa je 92 let in v torkovo jutro se zaradi srčne kapi, ki ga je doletela med spanjem, ni več zbudil. Adijo, Uderzo, in poskrbi, da nam nebo ne bo padlo na glavo.

Albert Uderzo se je rodil 25. aprila davnega leta 1927 v Fismesu v Franciji. Rodil se je s šestimi prsti na vsaki roki, že kmalu po rojstvu pa so mu na vsaki roki enega kirurško odstranili. Predstavljajte si, kakšne risbe bi delal šele z 12 prsti! Tako kot domači stripovski mogotec Miki Muster je bil tudi Uderzo barvno slep. Rdeče in zelene ni dobro ločil, zato je marsikatero barvanje prepustil bratu Marcelu. Dolgo je želel postati mehanik za avione. Naredil je tudi sprejemne izpite za vstop v poklicno šolo, a ga je za las prehitel začetek druge svetovne vojne. 

Z vizualno umetnostjo se je srečal že zelo zgodaj. Pri 13 letih so ga zaposlili pri Société Parisienne d'Édition, da bi se naučil oblikovanja besedila in da bi urejal in montiral fotografije. Svoje prve ilustracije je objavil leta 1941 v reviji Boom. Šlo je za parodijo Ezopove basni o vranu in lisici.

Med letoma 1942 in 1945 sta se z bratom Brunom pred nacisti skrivala na kmetiji blizu Les Villagesa v Bretaniji, ki mu je menda tako prirasla k srcu, da si je v njej kasneje zamislil Asterixovo vasico. Po vojni se je navdahnjen od del Walta Disneya odločil, da bo postal animator. Končal je eno animacijo in se razočaran nad rezultatom iz polja animacije hitro umaknil. Takrat ga je sodelavec iz studia prepričal, naj se prijavi na tekmovanje, ki mu je priborilo pogodbo za delo pri pariškemu časopisu. Ob prihodu v Pariz je začel delati še pri pariški grafični agenciji, ki je francoskim medijem dobavljala lokalen stripovski material, risati pa je začel še za revijo O.K.

Kot novinar in ilustrator je za France dimanche risal stripe po scenarijih Paula Gordeauxa. Ukvarjala sta se z resničnimi ljubezenskimi zgodbami iz zgodovine, moralističnimi “zločin-se-ne-izplača” stripi in oglaševalskimi stripi za zobno pasto Colgate in šampone Palmolive. Leta 1950 si je privoščil kratek izlet v superherojske vode z junakom Super Atomic Z-jem. V poznih 40-ih, zgodnjih 50-ih prejšnjega stoletja je Belgija po zaslugi revij Tin Tin in Spirou postala prestolnica evropskega stripa, zato se je Uderzo odločil, da bo tam tudi živel. Med delom za mednarodno tiskovno agencijo je spoznal kar nekaj striparjev, med drugim je z Jean-Michelom Charlierjem začel risati strip Belloy - Vsemogočni.

Albert Uderzo se je z Renéjem Goscinnyjem spoznal novembra 1951, ko je ilustriral dve njegovi kolumni za žensko revijo Bonnes Soirées. Dobrega pol leta kasneje sta začela izdajati prvo skupno stripovsko delo - Jehan Pistolet, strip o mladem natakarju iz Nantesa, ki živi v 18. stoletju, pusti službo gostilničarja, kupi ladjo, nabere živopisano posadko in papigo Jasmin in se pod kraljevo zastavo odpravi na morska prostranstva. Strip satirizira piratski žanr, v Asterixu pa sta iz tega stripa ohranila zaključek, kjer se vsak srečen konec proslavi z banketom.

Uderzo in Goscinny sta leta 1954 ustvarila tudi maskoto revije La libre jounior, ki je po tintinovski tradiciji mlad reporter, vendar črnolas. Leta 1956 je Goscinny poskušal ustanoviti sindikat striparjev, zaradi česar so ga odpustili iz mednarodne tiskovne agencije. Charlier in Uderzo sta mu kot zvesta prijatelja sledila in zapustila agencijo. Skupaj z Jeanom Hébrardom so nato ustanovili sindikat, ki je striparjem po novem omogočal, da ostanejo neodvisni lastniki svojih stripov in si namesto založnika sami lastijo avtorske pravice. Leta 1957 sta Uderzo in Goscinny debitirala v reviji Tin Tin s stripom Poussin in Poussiff, leto zatem pa že izdala prvi del Oumpah-paha. Slednji se odvija v 18. stoletju v Kanadi, ko francoski kolonialisti odkrivajo novo državo, močni in pogumni ameriški nativec Oumpah pa postane prijatelj z nikakvim Francozom.

Kmalu zatem sta z Goscinnyjem začela izdajati realistično stripovsko serijo o dveh pilotih - Tanguyu in Laverduru. Potem pa sta že začela z Asterixom. Sprva sta imela idejo za strip, ki naj bi se dogajal v antični Franciji. Hotela sta prirediti klasično srednjeveško ljudsko zgodbo o zvitem lisjaku Renartu, ampak sta ravno takrat isto idejo dobila Benjamin Rabier in Jean Trubert, zato sta Uderzo in Goscinny potovala še dlje v čas - do galske kulture. Uderzo je bil nad tem obdobjem navdušen že v osnovni šoli, ko je zgradil miniaturo galske vasi. Žal mu jo je sošolec uničil, še preden bi lahko bila predstavljena. Hkrati se je spomnil na vasico iz časov skrivanja med vojno, Goscinny pa je hotel vas na obali, da bi junaki lahko kam odpotovali. Tako je nastal Asterix.

Alberta Uderza verjetno največ ljudi pozna zaradi Asterixa, ne nazadnje je dve tretjini albumov narisal in napisal sam. Potrdil pa je tudi prenos pravic na nova avtorja in do smrti pregledoval pravilnost prevodov po svetu. Brez njega Asterix ne bi imel niti debelušnega prijatelja Obelixa. Brez njega v Asterixu ne bi bilo Kužifixa, saj je bil vedno navdušen nad risanjem majhnih in luštkanih živalic. Omenjenih likov Goscinny namreč ni zasnoval v svojem scenariju.

Predvsem pa brez Alberta Uderza verjetno Asterix danes ne bi bil tako razširjen, slaven in priljubljen, kot je. V njem je ustvaril čudovito kombinacijo belgijske ligne claire brez senčenja, s črno obrobo in ploskovitivm barvanjem, ki jo je zmešal z detajlirano umetnostjo in disnejevskim prikazom likov. Pri tem mu je močno služila dobra karikaturistična linija, s katero je v strip vnesel slavne reference iz frankofonskega sveta. 

Zaključimo z malce katoliškim vzklikom: Slava Albertu Uderzu na višavah! Kajti brez tebe bi mnogi ljudje ne posegli po stripu in brez tebe bi mnogi pozabili na otroško hudomušnost, h kateri se lahko vedno vračajo! Ne moremo ti izpeti dovolj hvale v enem kratkem tekstu, zato se lahko le poklonimo s sklonjenimi glavami tvojih junakov, kot si jih sam narisal v podporo svojcem svojih prijateljev iz Charlie Hebdoja. Slava ti, Albert Uderzo! In počivaj v miru.