Piše se štirinajsti avgust 2020. Že samo Wikipedija beleži 228 osebnosti, rojenih na današnji dan, ki so v zgodovini pustile svoj pečat. Med njimi je le nekaj več kot 25 žensk, kar simptomatično kaže na to, kako se spominjamo zgodovinskih dejstev. Ženske niso imele pravic. Ženske niso imele dovoljenja delovati po lastni presoji. Ženske niso bile del zgodovine. Ženske zato tudi danes še vedno niso del zgodovine. Ponavljam: piše se štirinajsti avgust leta 2020. Zgodovina pa še vedno ne pozna »svojih« žensk. Zato so knjige, kakršna je zbirka kratkih vinjetnih stripov Neustrašne francoske avtorice Pénélope Bagieu, še pomembnejši doprinos svetovnemu naboru poljudnoznanstvenih del. Spomni ali seznani nas namreč s celo paleto žensk različnih starosti, zanimanj, izgledov in kultur. Nekaj pa jim je vendarle skupno: vse so pogumne, vse so odločne, vse so nekaj dosegle in, predvsem, vse so se uspele zavoljo lastne ali tuje dobrobiti zoperstaviti konzervativnim tepcem, ki so jih imeli malone za živali, polljudi.

Neustrašne so razmeroma svež prevod založbe VigeVageKnjige, ki je bil letos enkrat že razprodan in znova ponatisnjen. Kaj v njem najdemo, nam dovolj opisno povesta že naslov in podnaslov Neustrašne 1&2, Portreti neuklonljivih žensk. Da ne gre za običajno zgodovinsko zbirko junakinj, ki bi opisovala kraljice ali vojščakinje, nam je jasno že ob prvi zgodbi, ki govori o bradati gospe. Bolje bi jo opisali kot kratko biografijo gospe, ki je postala ponosna na svojo brado. Glede na to da so v knjigi samo zgodbe o ženskah, je precej pomenljivo, da je avtorica na začetek postavila zgodbo o zunanjem izgledu. Ta je kljub dolgoletnim borbam proti javnemu zasramovanju zaradi zunanjosti sploh za ženske še vedno preveč pomemben. Tako njim samim, kot tudi družbi, ki jih sili v to, da jim pomemben sploh mora biti. Bradata gospa sporoča ravno nasprotno: sprejmite se take, kot ste, tudi jaz sem našla veselje in v njem ljubezen.

Avtorica je kratke biografije neuklonljivih žensk sprva vsak teden objavljala na spletni strani časopisa Le Monde. Vmesni čas je prebila z objavljanjem albumskih in drugih stripov na svojem blogu. Med njimi najdemo Tove Jansson, slikarko, ki je ustvarila stripe o Muminih in je dolgo skrivala svoje lezbištvo. Potem je tu Agnodika, starogrška ginekologinja, ki je, da bi se naučila svoje obrti, zbežala v Egipt. Ob vrnitvi v domovino se je, da je lahko pomagala ženskam pri porodu, preoblačila v moškega. Ali pa Giorgina Reid, povsem običajna upokojenka, ki je s pomočjo starodavne japonske tehnike, nekaj dobre volje, prostega časa in veliko zavzetosti pred erozijo rešila svetilnik na Long Islandu. Da ne omenjamo Sonite Alizadeh, afganistanske raperke, pionirske ženske novinarke Nelly Bly, kraljice banditov Phulan Devi in mnogih drugih in drugačnih.

Skozi večinoma črno-belo risbo z redkimi detajli in skromnim naborom barv Bagieu preizprašuje vlogo ženske v različnih časovnoprostorskih kontekstih. Ker so v ospredju osebne zgodbe, življenjepisi, se v risbi ne posveča ozadjem, večkrat pa si dovoli zabavne slikovne komentarje, kot so zavijanje z očmi ali namrščen pogled s šobo, ki sledi kujanju. Gre torej za hudomušne biografske pripovedi, ki temeljijo na resničnih dogodkih.

Zaradi vsebinskega potapljanja v zgodovino je še toliko bolj na mestu, da se strip naslanja na besedno pripoved. Oblački z dialogi se pojavijo redkeje. Torej, nekako bolj podobno stripom v svojih začetkih, le da je namesto rotmanovskega modela slikanice tu avtorica besedilo umestila v jasno označene kvadratke. Posamezne stripe pa je še jasneje zaključila z dvema stranema barvne naslovnice, ki sledi koncu vsake pripovedi.

Vse neustrašne odločne ženske iz stripa si zaslužijo življenjepisni strip že zgolj zato, ker so bile iz marsikatere zgodovinske publikacije (pre)pogosto izpuščene oziroma so bile namerno spregledane. Kljub temu je njihova odločnost navdihujoča, njihova hrabrost in sočutnost pa nam povesta, da se zmoremo boriti. Zato so ti stripi pomembni.

Strip Neustrašne nam razloži, da je upor družbenim predsodkom, povezanim s spolom, lahko nekaj nujnega in ne opcijskega. Pripoveduje, zakaj bi lahko bilo žensko življenje brez žrtev še vedno življenje lastnine in ne osebe. In predvsem: pripoveduje, koliko dlje od enakopravnosti bi lahko bile danes, če vseh teh junakinj ne bi bilo. Še vedno smo daleč, a zaradi njih ne tako daleč.

Portreti neuklonljivih žensk so zato skoraj must-have strip tega poletja. Ker je skrajni čas, da prepade v razlikah, ki še obstajajo, končno prečimo. In ker to lahko naredimo tudi skozi lahkotno poletno branje.