Ideja, če si dovolimo tako reči, stripa, ki ga danes prebiramo, je sila preprosta: človek, kaj je človek? Ena navadna žival, eno navadno groteskno telo – in s ščepcem Darwina – ena navadna pametna opica. No, seveda, ko pridemo do stripa, je to že interpretacija. Nekaj več, kar celo moralo bi radi videli v nekaj slikah iz življenja ene opice – in to podpovprečne opice za povrh!

Veste kaj, mi se ne pustimo kar tako. Gledali bomo in bomo videli.

Kaj dela opica? Nič, kaj pa naj bi delala. Brska za ušmi – pa še to ne svojimi, ampak tujimi. Čakajte, čakajte – to ni naša opica. Naš opičjak, švohten, majhen in nosljat, drema tamle zgoraj na veji. In ravno pod to vejo se spravita k poslu opica in opičjak, ki ga je precej vkup. Ker je naša opica pametna, nemudoma pošteka: zdaj lahko pride na svoj račun. Ena in ena je dve, če je tale opičjak tukajle, ga ni drugje – to se pravi pri drugih samicah. Tako hitro se pobere, da ni druge kot skleniti, tudi mi pač nismo od muh, kar se pameti tiče: Pametna opica je strip o življenju, kajti seks je življenje in seks kot življenje je ljubezen.

Pametna opica je strip o ljubezni! Quod Erat Demonstrandum. Vi kar dvomite, nič hudega, saj niso vse opice tudi pametne opice ... ampak povem vam, da je tako. Ljubezen pa je tekmovanje in naš tekmovalec, to je že treba reči, ni kaj prida. Prej omenjeni samec pusti svoje posle in ga nažene – kdo bi tudi bil zadovoljen z eno opico, če ima lahko vse? Tudi to je življenje – torej ne samo ljubezen? No, pač samo ljubezen, ljubezen močnejšega. In zato je treba potrpeti, ko nihče ne mara za nas in so od nas vsi lepši. Življenje gre dalje, nekam odporno je … Našo opico njena neposrečena ljubezenska dogodivščina odnese precej daleč v življenje in svet. In dlje, ko gledamo, bolj vidimo, da ni na tem brezbožnem svetu drugega, kakor za ceno drugega življenja ohranjajoče se življenje. Navsezadnje bomo prisiljeni podvomiti o svojem silogizmu!

Kako moremo vendar govoriti o ljubezni ob takšni neusmiljeni kreaturi, ki niti pomisli ne na lakoto zalezujočega tigra? Samoohranitveni nagon bi lahko rekli, toda ne – čista življenjska objestnost; zakaj uničiti cvetočo civilizacijo kozic? Toda nikar ne mislite, da je naš opičjak pozabil na užitke telesne ljubezni – ne, pravzaprav je ves čas mislil samo na to. Naj je njegovo življenje videti še tako podvrženo naključju, ga vendarle vodi železni zakon potrebe. Ves čas išče neko sredstvo, s katerim se bo povzdignil, da ne rečemo sublimiral  – opolnomočil. In končno sredi smrt razdajajoče katastrofe, ognjenega vesoljnega potopa, najde ogenj.

Tako je, vsaj za trenutek, uspel, kajti močni so se opekli in postali šibki. Toda tudi močne opice niso neumne, kmalu se jim posveti, da je mogoče pa tudi okusno – in potemtakem dobro in lepo – šibke speči na počasnem ognju in se z njimi napraviti še močnejše in še lepše …

Takšna je usoda življenja – požrto je. Takšna je usoda ljubezni – požre nas. Toda nekako ne dvomimo, da je nosljati opičjak v svojem iskanju višin ljubezni in moči uspel zasejati svoje seme. Vsaj tisti ogenj, ki ga je hrustljavo zapekel in njegove neuslišane ljubezni ter njihovega uspešnejšega snubca povzdignil na pot civilizacije. Kultura  – to si zapomnite!  – je kanibalizem.

Lepo moralko lahko napletemo, lepo poučno štorijo preberemo, iz obraza katerekoli opice. Toda ali je mar resnična? Že Rousseau je lepo povedal, da je moral človek, ta žival, dolgo vedno znova in sam zase odkrivati reči. Kajti Nietzsche pravi, prav tako zelo lepo: spomin ne pride kar tako k opici, dosti krvi in trpljenja vzame, da pride opica k spominu. To se pravi: dostikrat je treba nesmotrno preliti kri opičjaka, preden humovsko enkrat za vselej navadimo svojo idejo, da ga je mogoče natakniti na raženj in pojesti. Sploh pa vemo: pero ni močnejše od meča, meč pa ne od cekina; sublimacija ali povzdignjenje k moči je prvi korak na poti religiozne in sekularne norosti; in ljubezen je kruta in sebična. Čemu torej takale razpravica – in to brez koncepta, torej pisane besede, jamskemu človeku primerna – četudi nas hvalevredno uči vzvišenih lekcij ljubezni?

Ah, dvomljivci – spomnite se, da pravijo: slika je vredna tisoč besed. In prav gotovo ne drži, da bi to pomenilo: v eni sliki je toliko resnice, kakor v tisoč besedah. Ne, v eni sliki je tisočkrat toliko nedorečenosti kot v eni sami nikoli do konca izgovorjeni besedi. Koliko vam koristijo vse strani Darwina in Freuda, če imate eno samo stripovsko stran? Ne prav dosti.

Strip pač ni samo ena slika. Ni pa tudi časna, gibljiva umetnost. Če hoče človek risati strip, mu ura in avto futuristov nič ne pomagata. Strip je umetnost ritma – tako se giblje – in ker je navadno, četudi tokrat večinoma ne, pospremljen še z besedami, bomo rekli: če skrčimo pesem na ritem in podobo, dobimo strip.

In kakšen ritem je ubral naš risar Winshluss, znan tudi kot Vinncent Paronnaud? Daktilski, kot se za predzgodovinsko temo spodobi. Daktil stopica, kot vemo, enkrat dolgo in dvakrat kratko, enkrat s težko in dvakrat z lahko nogo, enkrat počasi in potem dvakrat hitro. Tako je tudi tukaj: imamo sliko, počasno, leno in široko. Filmsko bi se reklo »establishing shot«. Malo se ozremo po okolici, zagledamo kakšno živalco, se malo poveselimo cvetja in … hitro steče ritem, živalca je en-dva požrta, roža je strta in zadeve se umirijo. Winshluss sicer ne riše ravno heksametrov, raje kaj malce krajšega, ampak vendarle s tem istim korakom naprej. Sem pa tja si dovoli malo več miru in razgleda, kakšen lenoben spondej.

Okoli tega potem napleta melos večglasni džungelski zbor – ne gre drugače kot nasičiti slike, jih napolniti s kontrasti in senčnimi tančinami. In predvsem izkorišča Winshluss plane: začnemo z velikim planom in se umikamo, ali pa z širokim planom in se bližamo, večinoma pa, ko dogajanje izbruhne, vztrajamo v srednjem, tako da se lepo ohranja osnovna ritmična struktura. Za njegove moralistične, hočemo reči fabulativne, namene pa mu prav pride najbolj slikarski med tropi: paralelizem členov, tako da v kaki gesti, torej potezi peresa, ni težko sem in tja prepoznati, sočloveka …

Pametna opica je, bomo rekli, žanrsko satirična poučna pesnitev v sliki. Z dobrim klasičnim ritmom in lahko melodijo, ki gre hitro v oko. Mizantropski razsvetljenci, kakršni smo – ljubitelji verzov in preklinjajoč zakon močnejšega – si ne moremo pomagati, da ne bi uživali tudi v njenem nauku.