Podobe v črtah

Podobe v črtah

Recenzija dogodka
21. 8. 2012 - 13.00

V drugem avgustovskem tednu smo bili v Kinodvoru priča predstavitvi novega slovenskega dokumentarca. Na platnu so se prikazovali obrazi in glasovi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, razen morda v nekaj izjemah. Miki Muster kot primer slovenskega striparskega podtalja je na primer obraz, ki bi ga morda prepoznali na ulici. Kaj pa Matej de Cecco? Ali pa morda Ciril Horjak? O njih smo do zdaj največ izvedeli le iz njihovih podob.

Dokumentarec Ko črte govorijo govori o slovenskih striparjih. Tako o tistih »oldtimerjih«, ki rišejo s pomočjo kopirne table, tuša in akvarelov, kot o tistih, ki se poslužujejo novih tehnologij in katerih delovna soba vključuje le računalnik z interaktivno tablico. V dokumentarcu je izdelava stripa nazorno prikazana. Vendar v 50 minutah izvemo še marsikaj drugega.

Izvemo na primer, da je za 66 strani popularnega stripa Meksikajnarji, ki smo mu lahko nekaj časa sledili tudi v enem znanih slovenskih časnikov, bilo potrebno eno leto risanja. Za pričujoči dokumentarec pa so porabili zgolj štirinajst dni, kar se na srečo na njegovi kvaliteti ne pozna, saj še tako laičen navdušenec izve veliko zanimivosti o zakulisju pasic z oblački, kar zadovolji vsaj poučno komponento dokumentarnega filma. Pa naj bo to o tem, kako dobiti navdih, kako in s čim upodobiti temo ali zgolj, kam naj se obrnemo, če želim priti do stripa ali svoje navdušenje o stripu deliti z drugimi.

Kljub povečanem zanimanju za stripe v zadnjih nekaj letih po naši državici, če lahko tako sklepamo iz zunanjih podob trafik, v Sloveniji striparstvo ostaja v podzemlju, v alternativi. Eden od perečih problemov, ki jih v filmu izpostavi tudi producent Kole Koliševski, je tudi ta, da pri nas primanjkuje stripov za otroke. Naj bodo ti poučni ali zgolj zabavni. Ta položaj je namreč prav v nasprotju s slovenskim predsodkom, da so stripi vendarle predvsem za otroke.

Vseeno otroštvo mora imeti nekaj s čarobnostjo stripov. Ne glede na to, koga o tem povprašamo. Na primer, v filmu nastopajočo Katerino Mirović ali Vojka Volavška, morda tudi Žiga Valetiča, ki so sodelovali tudi za okroglo mizo, ki je sledila predvajanju. Vse omenjene so stripi pritegnili že v nežnih otroških letih. Navsezadnje je v stripu možno vse. In to Vse ne potrebuje posebnih učinkov kot film ali spektakularne glasbe kot gledališče. Potrebuje le prazen list in svinčnik. Vse ostalo je na plečih in možganih risarja.

Zaradi vsakodnevnega vpliva televizijskih holivudskih spektaklov bi si lahko o dokumentarcu Ko črte govorijo mislili nekoliko negativno. Prežema ga namreč enostavnost in prav ta resnično izpostavi in te hkrati odpelje v življenje striparjev, oziroma še bolj v strip sam. Zanj niso potrebne barve, da je dober, še manj fin papir ali veliko denarja ter podobne olajšave. Potrebna je le zgodba. In tudi ta ne rabi biti dobra, naj bo vsaj zanimiva.

V dve dimenziji sem se tokrat podala Pia Nikolič.

Dokumentarec si lahko na spletu ogledate tudi tukaj:

http://tvslo.si/predvajaj/ko-crte-govorijo-dokumentarni-film/ava2.143239978/

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Last time I went to a show, I had ordered tiekcts online. After I got in line, I had to get into a different line to trade the paper tiekcts for actual tiekcts. Will that happen here or are the online tiekcts the same?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness