Po svetu krožijo različne interpretacije o tem, kako na svet pridejo novorojenčki. Še Hans Christian Andersen je pisal o štorkljah, ki otroke najdejo v raznolikih naravnih okoljih in jih rešijo tako, da staršem, ki si jih želijo, prinesejo košaro, v kateri najdejo dojenceljna. Kaja Avberšek, avtorica stripa, ki ga obravnavamo danes, je svoj pogled na prihod otroka opisala v sodobnejšem in zabavnejšem stilu.

Mile <3 disko je intimen osebni portret in hkrati tudi humoreska, ki se vrti okoli zadnjih mesecev skupnega življenja noseče matere in njenega še nerojenega otroka Mileta. Medtem ko se mama trudi živeti normalno življenje, ji pri tem nove izzive postavlja mali Mile, ki si v njenem trebuhu postavi pravi zvočni studio z namenom, da bi postal DJ. V maternico si stvari enostavno naroča prek eBaya. Njegovi materi pa je novonastali disko všeč približno toliko kot veteranskim zapečkarskim prebivalcem Trubarjeve tovarna Rog ali še pred nekaj leti prebivalcem Metelkove - Metelkova.

Strip je ujet v majhen kvadratni format s srebrno disko kroglo na sredini in trobarvnimi krogci, ki se po naslovnici širijo kot mini mavrice v diskotekah. Sam strip je sicer črno-bel in vse prej kot tipično komercialen strip. Striparka Kaja Avberšek je skozi leta razvila prav poseben svojstven stripovski izraz, saj v mladosti ni bila ravno ljubiteljica stripov in jih posledično tudi ni veliko brala. Svoj stil je prikazala, začenši v prozinu Stripburger, v katerem še danes vsake toliko objavi kakšno krajše delo. Mile <3 disko je njen samostojni albumski prvenec, če izvzamemo Letečo lisico, strip iz Stripburgerjeve serije poustvaritev rezijanskih pravljic.

Čeprav Avberšek pri svojih stripih ne uporablja kvadratkov, je potek branja kljub temu jasen. To povzroči tudi to, da nobena stran ni enaka drugi. Pogosti so pripisi v okrancljani mali pisani pisavi, ki sodijo k spremnemu tekstu; še bolj značilni zanjo pa so tudi skoraj popolni krogi, ki jih uporablja za oblačke. Približno enako število je takih z belo podlago kot tudi  tistih s črno podlago in z belim besedilom. Zanimivo se loti uporabe barv v tem sicer črno-belem stripu, v katerem Miletovo ljubezen do mavričastih odtenkov enostavno izrazi z besedo. Njena risba je naivna, dadaistična, če hočete, in poenostavljeno elementarna, pri tem pa ohranja visoko mero ekspresivnosti.

Avtorica kljub videzu originalov ne ustvarja popolnoma analogno. Njene skice so izjemno majhne in pravo velikost dobijo šele, ko jih skenira in nato skupaj sestavi v kolaž,  zato bi lahko rekli, da “pravih” fizičnih originalov sploh ni; kar predstavlja problem v primerih, ko bi lahko svoja dela prodala na kakšni dražbi. Pri nas te še niso razširjene, kljub temu da v tujini striparjem prav prodaja originalov predstavlja velik ali celo večinski del njihovega dobička. V digitalnem svetu se zato problem umanjkanja originalov ponavadi reši tako, da avtor natisne originalen izvod ali dva ter se nanj lastnoročno podpiše.

Da striparji radi upodabljajo svoje življenje ali življenje svojih otrok, tudi pri nas že dolgo ni več posebnost, če je sploh kdaj bila. Od domačih striparjev se lahko iz zadnjih let spomnimo na primer Male Nadje in še manjše Barbare, zbirke kratkih enostranskih stripov Ivana Mitrevskega, ki je smešnice o svojih hčerah sprva objavljal le na spletu, kasneje pa jih je izdal tudi v albumu. Podobna založniška usoda čaka tudi Izarja Lunačka s kolumnami, ki jih objavlja na spletu za LUD Literaturo. Te niso vedno le v zvezi z njegovim sinom, je pa Taras vseeno pogosto povzročitelj zapleta ali glavni protagonist. Kolumne, ki se sicer zdijo izjemno površno in rokohitrsko narejene ter nedokončane, bodo menda prav kmalu zbrane v albumu.

Kaja Avberšek, ki jo je pot ljubezni zanesla kar na Kanarske otoke, pa je svoji materinski izkušnji posvetila čisto drugačen strip. Otrok, torej Mile, je v tem primeru še nerojen, za razliko od otrok pri ostalih omenjenih striparjih. V luknji, v katero ga prinese štorklja, si, kot smo že omenili, uredi disko. Pri tem je njegov um že na nivoju odraslega človeka. Svoje jamsko insajderstvo želi kmalu spremeniti v outsajderstvo, je med drugim zapisala avtorica.

Komična polfiktivna zgodba govori o avtoričinem takrat še nerojenem otroku in nosečnosti na način, ki ga verjetno še nismo videli ali slišali. V strip vpleta tudi to, kako mamo, nosilko otroka, začne obravnavati družba, ko se za prihod izve ali začne kazati navzven. V prvi vrsti je tudi odnos med mamo in Miletom po pomembnosti takoj za njegovo zgodbo in graditvijo kariere. Zgodba je po poglavjih razdeljena v različne dogodivščine, ki se med seboj ne nujno nadaljujejo, ampak bi lahko stale tudi vsaka zase.

V stripu Mile <3 disko lahko pogosto preberemo tudi kakšno srbohrvaško besedo. Nenazadnje je naslov stripa z izjemo v sredini namesto besede narisanega srčka povzet po imenu pesmi Lepe Brene iz osemdesetih. Zgodbo o pridobivanju imena nam avtorica razloži kar sama v epilogu k stripu. Na besedni ravni Avberšek uporablja tudi sleng, ki ga lahko bralec zazna že pri dodajanju r-jev, kjer to ni potrebno, na primer v besedah, kot sta žreblji, črez in podobno.

Omenimo še podrobne opise sprememb na ženskem telesu. Ne opisuje le večanja nosečniškega trebuha in žilnatih push-up efektov v lastnem nedrčku. Iskreno govori tudi o nekaterih neobičajnostih, kot so privzdignjene in krvaveče dlesni, zaprtost in še kaj. Vse to nam pripoveduje tako, kot bi “odrasle” stvari razlagala otrokom. Strip po obravnavani temi sicer ni ravno otroški. Lahko bi ga dali brati majhnim otrokom, vendar ni nujno, da bi razumeli distinkcijo med resničnostjo in fikcijo; tako bi si lahko le napačno predstavljali resničen potek nosečnosti. V tem primeru bi dobili še nekaj mitov na foro štorklje, ki prinese otroka. To se v našem stripu nenazadnje tudi zgodi.

Ko smo že pri koncu, Kaja Avberšek na koncu stripa Mile <3 disko pusti možnosti za morebitno nadaljevanje. Nekaj delov tega smo lahko tudi že prebrali v Cicibanovi prilogi za starše Pogled. V njej je bilo že objavljenih nekaj mini epizod stripov o njenem sinu Kalinu, ki je menda prekleto podoben DJ Miletu!