Recipročnost

Recipročnost

Recenzija izdelka
18. 10. 2018 - 13:00

Sodeč po zgoščenosti dogodkov, ustvarjalcev in kreativnih subjektov, neprestano festivalskostjo, ogromni masi prireditev, izdaj, stalnih in posebnih obeleževanj itn. slovenska kultura oz. kultura v Sloveniji ni bila še nikoli tako razbohotena. Upravičeno in tudi dovolj precizno se ji reče kulturni sektor, kolikor je neposredno ali posredno, predvsem pa bistveno plod državnega mecenstva. Tokrat nas ne zanima makro spekter scene, temveč njen posebej izpostavljen, privzdignjen, slovesen del, ki bi mu lahko rekli državniški ali nacionalen ali kar nacionalno državen.

Letos je fokus slednjega tudi na naši frekvenci ne prvič omenjeno Cankarjevo leto. Stota obletnica smrti Ivana Cankarja je bila velika priložnost, da se eksplicitno državno pečanje s kulturo potegne iz kurca, s katerim nas posiljuje prek državnih proslav, narodnih ustanov in raznih javno naročenih ceremonialnosti. Za tako rekoč ves standarden kulturni korpus, literarno, gledališko, galerijsko, filmsko umetnost, zgodovino, teorijo. Res, kako neizčrpljiva platforma za preučevanje, mišljenje in posebej kreativnost je Cankarjevih 30 zvezkov zbranih del, ve vsak, kdor jih je kdaj vsaj malo resno bral. Leto 2018 bi moralo pokati od z njimi zaplojene ustvarjalnosti, umetnosti v najširšem in najavtentičnejšem pomenu besede.

Če se zdramimo iz tega finega, hrepenenja polnega cankarjanskega sna, omamljenega od neizrekljive sladkosti, lahko ob dozdajšnji beri Cankarjevega leta ugotavljamo, da vsa participirajoča slovenska kulturna in intelektualna elita ni prebrala enega Cankarjevega stavka. Oz. če parafraziramo: 'Kdo od vas, dragi prijatelji, se spomni Kurenta, Nine, Potepuha Marka? Nihče? Jasno! Razumljivo! O Cankarju govorite, pa ga sploh ne poznate. Nobenega smisla za kulturne prireditve in pridobitve nimate.' In tega ne zapisujemo z lahkoto, privoščljivostjo ali kurcajočo naslado. Stvar je resno depresivna, glava hoče dat čelno mizi. A od bolečine razoranemu obrazu je bilo vendarle milostno naklonjeno zazreti se v nenadejano luč na oknu ...

Kar povejmo. Česar ni uspelo Cankarjevemu domu, Slovenskemu narodnemu gledališču, razstavi lutk, teatralnim pohujšanjem, masturbaciji z Evropo, predavateljski fetišizaciji, literaturi, nacionalni kulturi in seveda dr. Janku Kosu, je uspelo – stripu. Oz., povejmo do konca, stripovski umetnosti. Govorimo o posebni izdaji revije Stripburger, ki sta jo založila Muzej in galerije mesta Ljubljana in Forum Ljubljana, po scenariju Blaža Vurnika pa jo je narisal Zoran Smiljanić. Ivan Cankar: podobe iz življenja.

Ob omenjenem siceršnjem cankarjevanju z npr. razstavo v hramu slovenske kulture sicer ni težko zablesteti, a navedene težke besede niso namenjene pokroviteljstvu teh ustvarjalnih polomov, ampak prej goli opredelitvi našega objekta. Kaj je torej tako finega na njem? Najprej splošna zastavitev. Povod za izdajo sicer je obletnica, a izvedba je brez vsakršne nabuhlosti, fraznih fanfar, morjenja sebe in drugih s praznim pleteničenjem, je nešminkerska, samozadostna in samozavestna. Naš životopis je 'hkrati konzervativen v pristopu in liberalen v izrazu, po eni plati je zadržan, spoštljiv in resnobem, a tudi odprt, nebrzdan in zabaven.'

Da še malo natančneje opredelimo: gre za stripovsko biografijo, precej precizno in smotrno shematizirano z uvidom v dokumentarno gradivo, kot so pisma, gledališki listi, članki. Ta stripovsko biografski lok je obenem prepreden z neposrednimi Cankarjevimi citati, ki so spet s subtilnim občutkom vpeti v potek življenjskega teka. Dejansko bi strip zlahka prevzel tudi didaktično in izobraževalno funkcijo, predvsem kot prvi vstop v Cankarjevo življenje in delo, nemara celo učinkoviteje kot sama Cankarjeva literatura. Slednja je pač izrazito odrasla; šele odrasel človek se namreč zaveš, kakšne brutalnosti si moral brati kot otrok. Dobro, da jih nisi razumel.

A to seveda ni dovolj za morda edino svetlo točko dozdajšnjega Cankarjevega leta. Zastavitev scenarija je odlična zaradi omenjene temeljne konzervativnosti, ki na nekaj res redkih mestih sicer nepotrebno moralizira in aktualizira, a skozinskoz noče biti nič več kot preprosto in lucidno zastavljen tok in razrez biografije. Ta zadržanost pa hkrati omogoča razkošje Smiljanićeve risbe, ki tudi tokrat izžareva temačen realizem, uvidevajočo ironijo, grozljivo obscenost. Ko tu pa tam beseda umolkne, tudi briljantno prevzame stripovo nit, npr. v izjemnem likovnem oz. risanem sosledju momenta Cankarjeve smrti. Zazrti v celoslični hrbet smo priča sublimnemu sprehodu v risbino globino. Iz fleka si, v flek se povrneš.

Šele v vsem tem pa je moč uvideti tisto res vredno. Podobe iz življenja namreč Cankarja kapirajo. Hočem reči, da znajo v njegovem delu prepoznat avtentičnost, posebne načine, bistvo in sebstvo, zaradi katerega je Cankarjeva proza tako samosvoja in nepresegljiva. Natančneje, vse našteto znajo prenesti v – strip. To se morda odraža v za samo biografijo nenujnih malenkostih. Npr. mali risbici, obstranski, odvečni vinjeti ob nekem citatu, dobesednem nožu, ki reže srce. Ali v neizprosnih upodobitvah nekaterih Podob iz sanj. Pri čemer Smiljaniću sploh ni treba risati ne vem česa. Le od besede do besede: Med mogočnimi koreninami, ki so se vile in bahale brezkončno na vse strani, so se kopičile same človeške lobanje; tiste jame, v katerih so bile nekdaj oči, so bile polne prsti in blata: iz nekaterih je vzklika trava kar čez noč. Druge kosti so bile vsekrižem razmetane, tako da bi nihče ne mogel razbistriti, h kateri lobanji sodijo ...

Redkejše so umetniško še prepričljivejše stvaritve, ko je ob pesmi Dunajski večeriOj ti grešnica krasna, — takó hladnó,/ tako blédo je tvoje lice,/in v naročju lenó, kakor mrtve/ ležé tvoje drobne, otroške ročíce. – izrisana hieroglifska risba s perspektivo, okostenela gola vlačuga z bujnimi vzvalovljenimi lasmi, ob kateri kleči isto gol obupan ljubimec z v dlani zakopanim obrazom. Kurba je neizprosna, a materinsko negujoča, očrtuje ju mrtvaškost ...

Tako se, skratka, umetniško občuje s Cankarjem. In tega vsaj letos ni zmogla nobena predstava, noben film, nobena razstava. Sto let od njegove smrti mu je moral digniteto dati – strip. A učinkovanje ni enostransko. Kako si namreč na kulturni sceni izboljšati obroben položaj in status, če ne z usvojitvijo umetnosti največje paradigme na sceni? Ki je tej paradigmi očitno nedorasla. In v tem je ta okenska luč. Kar je strip za Cankarja, je Cankar za strip. 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness