Če bi bili v Ameriki, bi danes obravnavana stripa dobila nalepko Parental Advisory. Na srečo ali pač, tam nismo. Pri nas ju raje umestimo v rubriko erotičnega stripa. Taktično izdana tik pred poletjem, da vas ne bo brezveze odnašalo h kakšnemu šundu med police doktor romanov.

Sprehodili se bomo po straneh stripa Iztoka Sitarja, Čudaki ljubijo drugače in Marka Kocipra, Jazbec v deželi mrtvih. Jazbec, naša največja kuna, je stari znanec stripoljubcev. Širši publiki je bil predstavljen že v prilogi Polet časnika Delo, kjer je v tedenskih epizodah uprizarjal poezijo ali seksualno obarvane dogodivščine. Ti indikatorji ostajajo njegov podpis tudi v drugem delu trilogije. Prvi del, Jazbec in ostali svet, je bil izdan že pred petimi leti, 2009. leta. Upamo, da se tretjega dela nadejamo prej kot v petih letih.

Iztok Sitar se prav tako v Čudaki ljubijo drugače drži svojega prepoznavnega stila. Risba s čopičem, ki zagotavlja debele, neenakomerne črte in razpotegnjene like z našobljenimi ustnicami smo videli že v precej njegovih albumih. Tudi Čudake pa smo lahko že zasledili v tiskanem mediju, in sicer v reviji Mladina. Sedem od desetih epizod iz albuma smo lahko torej že videli, druge so bile zaradi eksplicitnosti, pa četudi v Mladini, vendarle cenzurirane.

Sitar se ljubezni loteva na načine, ki to ljubezen privedejo do tega, da se nazadnje vedno konzumira. Vseeno je, ali omenjeni hodijo po poti pedofilije, incesta, nekrofilije in nasilja. Večinoma najstniki, sicer pa mladi ljudje, se na različne načine spopadajo s problemi v ljubezni, ki je ponavadi zatrta in se ne ukvarja z zgolj vsakdanjimi problemi. Vseeno jih prikaže, kot da gre za nekaj povsem običajnega, nekaj, o čemer ne beremo le v črni kroniki, ampak kar doživlja vsak od nas.

Kociper se prav tako ukvarja s spolnostjo, vendar je ta v njegovi zgodbi zgolj nekaj postranskega. Opazno je, da je nanj vplival tudi Bukowski. Zgodba svoje rdeče niti ne prekine, ampak jo le začini z občasnimi skoki v mokra mednožja in špricajoči močefit. Vpeljuje jo tudi na kritične načine, kot je scena, ko se Jazbec in Orel ljubita z dvema sestrama, ki sta v resnici nuni. Takšni, XXX nuni. Kritiko pa je moč opaziti tudi na cilju njune orfejanske poti, ko dosežeta podzemlje, ki mu vlada veliki pujs z ogromnim falusom, ki ga ostale umrle duše častijo. Le-ta ima na glavi krono v obliki narobe obrnjenega slovenskega grba, pred katerim Jazbec in Orel z veseljem prižgeta tudi smotko s THC-jem napolnjene zelene sestavine in se podpreta s kapljico rujnega. Slovenska folklora, pač.

Sitarjev čudaški album prav tako kaže značilnosti vpliva domače krajine. Večina protagonistov je doma iz Poljanske doline, tako kot avtor sam. Tamkajšnja dekleta svarijo pred perverznimi fanti, ki jih čakajo v Ljubljani, ki naj se jih kar najbolj izogibajo. Dekleta odhajajo večinoma na škofijsko gimnazijo, kjer se seveda zgodi prav nasprotno. Upor staršem in upor sistemu ali zgolj dolgočasje, pa nekatere tudi nezavedno, izražajo skozi kontroverzen način življenja. Nekateri bi morda raje rekli, skozi mladostniški hedonistični način življenja.

Jazbec iz »Jazbeca in otoka mrtvih« prav tako ostaja močan lik, preprost in direkten. Navdihnjen naj bi bil iz severnoameriške mitologije, kjer se po različnih poteh odpravljajo Kojoti. Pa vendar, kot že omenjeno, celoten album močno spominja na Orfejevo iskanje ljubljene žene Evridike, zaradi katere se napoti v Had. Le da stari Grki še niso vedeli, katere ogrožene živali bi lahko po poti ubili, kot je Kociper recimo zamrznil Bobra. Brez skrbi, baje se ti spet naseljujejo po Kolpi navzgor tudi pri nas.

Da se razumemo, erotični, kljub morda dobljenemu vtisu, ne pomeni pornografski. Morda na trenutke, vendar na tem ni poudarek. Vsaka spolnost je v obeh albumih dobro vpletena v zgodbo in zgodbe ne moti. Uporabljena je kot del vsakdanjega življenja, nekaj navadnega. Nekaj, pred čemer ne rabimo skrivati otrok. Medtem, ko mulci berejo superherojske stripe, polne pretepov in jih skrbne matere v resničnem življenju čuvajo celo pred zlomljenimi rokami, je odkrita intimna spolnost nekaj osvežujočega. Zaradi teh albumov se ne boste rabili skrivati pred ljudmi na avtobusu, ki vam bodo preko rame gledali v to, kar berete. Tudi spolnost obstaja, v vseh oblikah. Lahko pa si zakrivamo oči kot naši novi zakoni, ki so legalizirali kanabinoide, medtem ko njihova mati ostaja ilegalna. Potem omenjena albuma raje berite na stranišču.