Ob dnevu poezije v RŠ eter pošiljamo nekoliko nenavadno zapakirane pesmi – postavljene v obliko stripov. Ta zbirka poezije nosi pečat urednika, saj so pesmi izbrane na podlagi scenarijev, ki ga je avtor zasledil v verzih ali v možnih inspirativnih povezavah med obema medijema.

Strip ima sicer svoje zakonitosti, tako kot je poezija svojevrsten medij izražanja, zato je združitev obeh kar zahteven podvig. Dušan Gačić se ga je loteval postopoma, pesniške slike je kadriral le občasno, za v časopise, te pa so se nabirale - pravi da so ga „pesmi izzivale, da naj jih se loti“. Zbirka je izšla lani, ker pa nekaterih izmed teh pesmi še ni spravi v obliko stripa, lahko sklepamo, da to ni zadnja avtorjeva tovrstna zbirka. Glede na to, da lahko poezijo najdemo skoraj vsepovod in da lahko v formo stripa spravimo skorajda vse, se nam zdi nenavadno, da lahko takšno ali vsaj podobno zbirko redko kje najdemo.

Za dobro poezijo bi lahko rekli, da izstopa iz svojega časa in da izstopa iz svojih okoliščin. Dobra poezija je neodvisna od svojih umestitev, od kakršnega koli okvirja, v katerega jo umeščamo. Tudi ne od glasbene spremljave, s katero jo včasih obdajo, neodvisna je tudi od svoje uglasbitve. Dobra poezijo se ravno zaradi izstopanja iz lastnih okvirjev da umestiti v drug in drugačen medij. In to je ena izmed idej Gačićeve zbirke, ki je naslovljena Kvadratura stiha in podnaslovljena Poezija v stripu. Metoda te zbirke je podajanje poezije skozi kadriranje in stripovsko pripovedovanje.

V pričujoči zbirki, ki je nikakor ne moremo dojeti kot antologijo, vključuje in sopostavlja pesmi pesnikov različnih obdobij, recimo pesmi Sedim in gledam Walta Whitmanaa in Barbaro Jacquesa Preverta sta postavila ob bok pesmi Bokser Simona in Garfunkela. V zbirki zasledimo tudi krščanski lamentaciji - Križanje Antuna Branka Šimića in Golgoto Miroslava Krleže. Na vizualen način uspe Grgiću tekoče skadrirati recimo tudi kakšen pop hit kakšnega Leonarda Cohena. Slednji namreč prepeva o partizanih in verjetno poznamo La Complainte du Partisan [la komplent d partizan], ki so jo uglasbili že neštetokrat. Sopostavljeni so še hrvaški pesnik Ivan Goran Kovačić, ki je v obdobju antifašističnega boja pel o svobodi, ki je ni dočakal, saj je bil ubit leta 1943. Potem najdemo tudi pesmi avtorja ruskega romantičnega obdobja, seveda gre za Aleksandera Puškina. Ne gre pa tudi brez Nemcev - Hermann Hesse in Heinrich Haine, kot tudi hrvaških sodobnih avtorjev Dobriša Cesarić, Arsen Dedić in Vesna Parun.

Sosledje omenjenih avtorjev težko določimo kot kronološko oziroma linearno, niti ne moremo trditi, da si sledijo in povezujejo tematsko. Nekatere pesmi so tudi ideološke narave, a razlog za njihovo vključitev v zbirko očitno ni v njihovi ideološki opredeljenosti, saj se strip v svojem vizualnem pripovedovanju, temu orodju stripa, izogiba takšnim temam. Zgodbi in gibanju stripovskih figur lahko sledimo brez vključevanja abstraktnih idej, kar je v primerjavi s poezijo ali likovno umetnostjo bolj posebnost stripa. Vseeno pa se pesmi prek figure dobro prenesejo v stripovski okvir. Ta figura je najbolj pogosto človek, a ne nujno. Osrednji motivi pesmi so pogosto okoljske oziroma naravne figure kot recimo morje, jesen, jablana.

Tako kot so neizrčpna izrazna sredstva stripa, so neizčrpna tudi izrazna sredstva poezije. Gačić svobodno eksperimentira s prepletanjem teh dveh umetniških zvrsti in vsaka pesem od 73- stranske zbirke pelje po različni poti. Čez celo zbirko se strip in poezija prepletajo, vedno pa v tem eksperimentiranju z medijema ostajata v njuni enakopravnosti. Striparski jezik Gačić razume zelo široko in ne le klasično, in sicer zato, ker mora upoštevati, da ima vsaka pesem ima svoj ritem, svojo zgodbo in osrednjo misel. Gačićev poskus umestitve poezije v strip v tem zadane, s čimer prikaže, da je strip lahko doma tudi v poeziji in poezija v stripu.

Avtor nas iz kadra v kader pelje po poti osebnega, lastnega vpogleda v podani scenarij. A včasih so pesmi osnovane ne na njegovem doživetju ali na zgodbi, pač pa avtorjev pesmi, ki jih stripovsko kadrira. Gačić zato poskuša stripovsko linijo peljati nelinearno in mestoma pride do preskokov klasičnih kadrov, saj poudarja oziroma gradi atmosfero, namesto da bi pripovedoval zgodbo. Takrat strip zdrsne v ilustracijo in poskus združevanja poezije in stripa spodleti. Prav to ilustriranje doživetja je problematično v podobnih primerih. Avtorjevo pesniško-stripovsko eksperimentiranje tako spodleti, ko od pripovedaovanja preide k ilustraciji.

Ta zbirka poezije je dober primer za vse, ki bi radi prebirali poezijo ter jo hkrati gledali na stripovski način. Take projekte sicer pozdravljamo, a kaj, ko je mejo med tem, kaj strip je in kaj je le ilustracija, vendarle treba potegniti. Prepričajte se sami, vzemite v roke Kvadraturo stiha, prebirajte pesmi in se inspirirajte.

Toma Bebić

Leonard Cohen