Vir slike: Quekett Microscopical Club, https://www.quekett.org/starting/antique-microscopes-slides

 

V tokratni oddaji Svepisteme se bomo posvetili razmisleku o znanstveni zaznavi, sklicujoč se na raznolik nabor avtorjev. Zaznava je ključna za človeško znanstveno dejavnost, katere cilj lahko opredelimo kot tvorjenje znanja o empiričnem svetu. Pod pojmom znanstvene zaznave mislimo zaznavanje znanstvenikov in znanstvenic, ki pa je oblika človeške zaznave v splošnem. Pri razdelavi znanstvene zaznave se bomo torej spraševali, kaj je posebnega na človeški zaznavi v splošnem in kako se to kaže v sodobni znanstveni praksi.

Opredelitev tega, kaj pomeni zaznavanje, se bo razlikovala glede na disciplino, v kateri jo iščemo. V grobem lahko rečemo, da gre za sposobnost organiziranja, identificiranja in interpretacije dražljajev, ki jih prejmemo preko čutil. V oddaji bomo uporabljali predvsem besedišče vidne zaznave, čeravno bi napisano lahko veljalo tudi za zaznavo z drugimi čutilnimi sistemi. 

 

Videti z očmi kolektivnega telesa

Oddajo začenjamo s tezo poljskega mikrobiologa, filozofa in sociologa znanosti Ludwika Flecka, da videti pri človeku vselej pomeni že vedeti. Eden izmed razlogov, zakaj je zapisana ideja relevantna tudi danes, je vse večje poseganje naravoslovnih znanosti v polje razjasnjevanja človeške kognicije, del katere je tudi zaznava. To se kaže na primer v porastu nevroznanstvenih teorij, ki razlagajo zaznavo izključno na nivoju kompleksnega delovanja individualnih živčnih sistemov. 

Drugi razlog za relevantnost Fleckove teze pa bi lahko opredelili kot spontano mišljenje znanstvenikov in znanstvenic, da je človekova zaznavna dejavnost nezaznamovana z višjimi kognitivnimi procesi. To v grobem sovpada s tradicionalnim empirističnim pogledom, da znanje o empiričnem svetu sestoji iz nekega sloja osnovnih čutnih vtisov, na podlagi katerih nato z različnimi logičnimi operacijami zgradimo preostanek našega znanja. 

Čeravno tu ne dvomimo o veljavi nevrobioloških raziskav zaznave oziroma ostajamo zavezani naturalizmu tudi pri razlaganju pojavov, kakršna je človeška kognicija, pa se pogosto zdi, da v vzročnih razlagah zaznave kot zgolj kompleksnega proženja utelešenega živčnega sistema umanjka nekaj fundamentalnega. Kot pravi Fleck: videti vedno pomeni že vedeti. Človeška zaznava je vedno že speta z znanjem, kako zaznavati. Takšna pravila zaznave po Flecku ustvarja kolektivno telo, ki ni reduktibilno na zgolj vzročne opise delovanja našega biološkega ustroja. 

Poleg tega pa takšno pojmovanje zaznave nasprotuje tudi ideji, da obstaja nek osnoven sloj zaznavnih stanj, ki je neodvisen od ostalega človeškega znanja. Kot bomo slišali v drugem delu oddaje, človekove konceptualne sposobnosti niso le dodatek na vrhu zaznavnega sistema, temveč fundamentalno vplivajo na to, kaj zaznava pri človeku sploh je. 

Fleck v svojem eseju iz leta 1947, naslovljenem To Look, to See, to Know, védenje, ki sodeluje pri gledanju, opredeli kot razumevanje, kaj je esencialno in kaj ne, kaj je ozadje in kaj lik ter kateri kategoriji pripada objekt, ki ga opazujemo. Sledeč gestalt-psihologiji, popularni v začetku 20. stoletja, govori o videnju form. Ko hodimo okoli po svetu, ne vidimo posameznih linij, točk, površin, torej posameznih elementov, ki bi jih morali naknadno sintetizirati v določeno obliko. V tem primeru bi gledali, ne da bi videli, saj je v posameznem prizoru vedno preveč detajlov. 

Primer tega, kako vidimo celote in ne posameznih elementov, ki je vsem dobro poznan, je videnje črk. Vzemimo črko A. Sestavljena je iz dveh črt, ki konvergirata proti vrhu, ter ene črte, ki ju preči. To so po Flecku A-jeve fundamentalne značilnosti. Vendar pa vrsto rahlo drugače zapisanih A-jev še vedno prepoznamo kot črko A; stranski črti sta lahko različno dolgi, ravni ali ukrivljeni ter bolj ali manj pod kotom. 

Obstajajo tudi določeni dovoljeni dodatki in primanjkljaji, ki ne zmotijo zaznavanje forme črke A. Drugače rečeno, obstaja določen nabor sprememb fundamentalnih značilnosti A-ja, ki ohranjajo njegovo pomensko identiteto. Fleck ta nabor sprememb poimenuje razpon dovoljenih transpozicij. Hkrati pa črko A definirajo tudi njene kompetitivne forme, na primer črka H. A-jevi stranski črti se morata dotikati ali pa skoraj dotikati na vrhu, sicer A postane H. Kdor vidi določeno formo, mora imeti vsaj implicitno znanje pravil njenih fundamentalnih značilnosti, kompetitivnih form in možnih transpozicij. 

Forme niso zgrajene iz objektivnih fizičnih elementov, temveč jih povečini opredeljuje skupnost ali kolektivno telo, ki narekuje izolacijo določenih celot iz skupka elementov. S socializacijo v določeno skupnost se natreniramo, da vidimo določeno formo. Natančneje, v določenih okoliščinah se naučimo, kam uperiti pogled, kaj pa zignorirati, kaj je esencialno in kaj ne. Seznanjenost s formo povzroči v posameznici posebno obliko dispozicije – tako imenovano zaznavno pripravljenost. Ta variira od človeka do človeka in je odvisna od seznanjenostjo z določenim delovnim poljem. Šivilja v blagu, s katerim dela, v sekundi prepozna smer tkanja, biologinja pa v mikroskopski sliki tkiva takoj prepozna epitelij in druge histološke strukture.

Četudi se lahko pravil uporabe eksplicitno zavemo oziroma nam jih v obliki eksplicitnih navodil posreduje član skupnosti, ki je že vpeljan v njen miselni slog, je pomembno zavedanje, da za razpoznavanje forme potrebujemo le implicitno znanje v obliki zmožnosti aplikacije teh pravil v zaznavi. Morda torej gledamo s svojimi očmi ali pa, natančneje, s svojim živčnim sistemom, vendar vidimo z očmi kolektivnega telesa. Vidimo forme in razpon dovoljenih tranzpozicij, ki jih preko socioloških sil ustvarja kolektivno telo. 

Fleck svoje ugotovitve o zaznavi aplicira tudi na znanstveno zaznavo. Čeprav si nekateri znanstveniki radi predstavljajo, da s svojimi merilnimi instrumenti vidijo objekt na sebi, je tudi v znanosti pogled determiniran s strani skupnosti. Na vsakem koraku posameznik opazi dejstva, ki so v skladu z miselnim slogom, medtem ko spregleda, kar ni v skladu z njim. Tudi ko znanstvenik opazi nekaj, kar ni v skladu z njegovim miselnim slogom, to pogosto obravnava kot nepomembno.

Fleck zavzame pozicijo, da ni možno pridobiti objektivnega opažanja izoliranega elementarnega dejstva, da torej tega ni mogoče pridobiti ločeno od miselnega sloga. Tudi merilni instrumenti, s katerimi širimo svoje zaznavne možnosti, so vedno odraz določenega miselnega sloga. Objektivnost znanstvenih opažanj je vezana na to, da so sorazmerno robustno vezana na celoto znanja, izkustva in tradicionalnih mentalnih operacij znanstvene skupnosti. 

Pri znanstveni spoznavi to pomeni, da zmožnost videti tisto, kar je esencialno, izhaja iz socializacije v določeno znanstveno skupnost. Znanstvenica se v svojem urjenju za delo, ki ga bo opravljala, uči gledanja preko učenja form. Tega povečini ne počne s sledenjem eksplicitnim navodilom starešin glede tega, kaj je bistveno in kaj ne, temveč se z učenjem in delom socializira v implicitno mrežo pravil, v kaj uperiti svoj pogled in kaj zanemariti. Ko se na primer študentka biologije loti učenja možganskih regij, možgani izgledajo kot nejasna gmota, z nekaj vdolbinami in izboklinami. Ko se uči imena možganskih vijug ali girusov, ima težave pri razločevanju enega od drugega, saj vsi izgledajo enako. Sčasoma pa začne videti drugače. Prepozna precentralni in postcentralni girus. Na preseku, ki sprva izgleda bolj kot Rorschachova packa, v hipu prepozna hipotalamus in okoliške strukture. In ko jih enkrat vidi, ne zna več videti drugače.

V nadaljevanju oddaje si bomo pogledali, kako implicitno sledenje pravil v človeški zaznavi koncipira ameriški filozof Robert Brandom. Brandomovo pisanje zadeva vprašanje, v čem se razlikuje zaznava nediskurzivnih bitij z zaznavnimi presojami bitja, kakršen je človek. Preden krenemo, dalje pa si privoščimo glasbeni odmor. 

 

Spetost zaznave s konceptualnimi sposobnostmi

Pozdravljeni nazaj, poslušate oddajo Svepisteme o znanstveni zaznavi. V drugem delu oddaje želimo nekoliko natančneje opredeliti, na kakšen način je človeška zaznava neločljivo prepletena z normativnim. Sledenje pravilom – in ne samo podrejanje vzrokom – je namreč tisto, kar po mnenju naslednjih dveh avtorjev ključno zaznamuje konceptualna bitja, kakršna smo ljudje, in ključno vpliva tudi na to, kakšna je narava naših kognitivnih sposobnosti, vključno z zaznavo. Začenjamo z Brandomovo elaboracijo idej Wilfrida Sellarsa o človeških sposobnostih opazovanja oziroma observacije. 

Z izrazom »observacijske kapacitete« Brandom označuje našo sposobnost podajati neinferenčne sodbe oziroma oblikovati zaznavne presoje glede na zaznano. Neinferenčno v tem primeru pomeni le, da izzvane presoje niso produkt inference, torej niso produkt sklepalnega procesa. Vendar, kot elaborira Brandom, zaznavna presoja pri človeku vedno že vključuje tudi vpetost v mrežo potencialnih sklepanj. Brandom razvije Sellarsovo idejo, da so človeške observacijske kapacitete produkt dveh različnih vrst sposobnosti: zmožnosti, da zanesljivo vedenjsko razločujemo med različnimi vrstami dražljajev, ter zmožnosti, da zavzemamo normativne pozicije v konceptualni mreži potencialnih sklepanj.

Zmožnost zanesljivo razločevati med različnimi okoliščinami oziroma neke vrste klasifikacijsko sposobnost ima že kos železa, s tem ko rjavi v določenih okoljih in ne v drugih. Na ta način v določenem smislu klasificira okolje v dve vrsti. Brandom zavoljo argumenta kompleksnejšo, a podobno sposobnost pripiše tudi živalim, pri čemer se ne spušča v to, kaj razmejuje živalsko razločevanje v okolju od klasifikacijske sposobnosti nekega kosa nežive narave. Papiga je seveda veliko kompleksnejši pojav kot kos železa, ki se lahko vedenjsko različno odzove na določene dražljaje. Med drugim jo lahko na primer naučimo, da ob prisotnosti rdečih predmetov čivkne zvok »To je rdeče«. 

Brandom se vpraša, na kakšen način se ta performans razlikuje od sposobnosti človeka, da ob tem, ko zagleda rdeč predmet, izusti enak zvok. Očitno je, da obe bitji posedujeta sposobnost zanesljivega razločevalnega odzivanja na določene okoliščine – obe bitji se lahko naučita razpoznavanja določenega sklopa vidnih dražljajev in se nanj odzvati z določenim verbalnim vedenjskim odzivom. To sposobnost lahko do neke mere opišemo naturalistično, čeravno s sklicevanjem na evolucijske norme, pod katerimi so se razvila takšna in takšna očesa, ki valovne dolžine vidne svetlobe sploh zaznajo, ter takšni in takšni živčni sistemi, ki jim so sposobni ločevanja rdečega od nerdečega.

To, kar po Brandomovem prepričanju loči papigo od človeka, je druga kapaciteta človeške sposobnosti podajanja observacijskih sodb, torej kapaciteta zavzemanja pozicije v konceptualni mreži potencialnih sklepanj. To konceptualno mrežo determinirajo implicitna pravila uporabe, ki vzniknejo iz delovanja in izrekanja skupnosti. Po njej se zna konceptualno bitje, kakršno je človek, premikati prav zaradi sposobnosti sledenja tem pravilom. Človek ob tem, ko izusti »To je rdeče«, ne proizvede samo zvoka, temveč zavzame pozicijo v jezikovni igri in aplicira nek koncept. To pomeni, da se zaveže neki vsebini, ki lahko služi kot premisa ali pa sklep v nadaljnjem sklepanju. Pomeni razumevanje, kaj iz povedanega sledi – na primer iz »To je rdeče« lahko človek izpelje »To ni modro«, »To je obarvano« in tako dalje. 

Seveda aplicirati nek koncept za različne filozofe pomeni nekaj drugega. Za Sellarsa in Brandoma je to stvar jezikovne sposobnosti – razumevanje koncepta je znanje kako uporabljati neko besedo. Za oba je razumevanje koncepta pri poročanju o zaznanem premik znotraj jezikovne igre, ki jo igramo ljudje. Papigi umanjka konceptualno razumevanje njenega odziva – če konceptualno pojmujemo kot omejeno na jezik. Zato lahko rečemo, da le proizvaja določen zvok, saj njen odziv zanjo ne pomeni ničesar. Lahko pa nekaj pomeni nam, ki lahko iz njenega odziva sklepamo o prisotnosti rdečih predmetov. V nasprotju s tem se človeški opazovalec s tem, ko se na prisotnost rdečega predmeta odzove z zvokom »To je rdeče« zaveže vsem implicitnim povezavam, ki iz takega izreka sledijo. To zavezovanje pa je posledica opazovalčeve praktične sposobnosti, sposobnosti razlikovanja, kaj sledi iz njegove izjave in iz česa ta izjava sledi, kaj so dokazi zanjo in kaj je s to izjavo nekompatibilno.

Takšno karakterizacija zaznavnih sodb ali izjav o observacijskem znanju je, kot poudari sam Brandom, pragmatična verzija kantovske strategije. Zaznavne sodbe vključujejo sodelovanje dveh zmožnosti: receptivnosti in spontanosti. A gre za pragmatično verzijo, ker se razlaga teh kapacitet nanaša na »znanje, kako« – na praktično sposobnost neinferenčnega razločevalnega odzivanja na dražljaje ter na sposobnost razločevanja v praksi, kaj inferenčno sledi iz izrečenega. 

Po Brandomu se ljudje v otroštvu sprva naučimo pravilno odzivati na prisotnost zelenih predmetov, tako da izustitmo zvok »zeleno«. Najprej pridobimo prvo sposobnost, potrebno za zaznavne presoje, ki jo premorejo tudi papige. A resnično razumevanje, kaj nek izraz zares pomeni, pridobimo šele, ko se naučimo tudi sklepalnih potez, ki iz tega sledijo. Šele takrat se zavežemo temu, kar govorimo, in šele takrat nas tudi skupnost dojema kot odgovorne za izrečeno. Šele ko osvojimo dovolj inferenčnih potez v povezavi z določenim izrekom, po Brandovomo apliciramo koncept in izvedemo zaznavno sodbo. 

Takšno pojmovanje zaznavnih sodb med drugim pomeni, da ne more obstajati jezik, ki bi bil sestavljen samo iz neinferenčnih sodb, noben sistem konceptov, katerega edina uporaba je izrekanje zaznavnih sodb. Vsi observacijski koncepti – tisti, ki imajo vsaj nekaj neinferenčnih okoliščin, v katerih jih je primerno uporabljati – so speti z inferenčno mrežo. Znanstvenica mora, da bi štela za zanesljivo poročevalko o zaznanem, osvojiti konceptualno mrežo, ki jo ustvarja njena znanstvena skupnost. Ko poroča o patoloških spremembah mitohondrijev, aplicira koncept, saj ve, kaj iz njenega poročanja sledi in kakšni so dokazi zanj. 

Za Sellarsa je ključen del tvorjenja slike sveta, kakršno ustvarja sodobna znanost, postuliranje teoretičnih objektov. Teoretični objekti so koncepti, ki imajo samo inferenčne okoliščine pravilne uporabe, ne pa tudi neinferenčnih. Drugače rečeno, do njih lahko pridemo s sklepanjem, niso pa zvezani z določenim zaznavnim stanjem, ki ga vzbudijo določene okoliščine.

Brandom tako razdelane observacijske sposobnosti človeka uporabi za prikaz tega, kako teoretični koncepti pridobijo uporabo v observacijah, kar je še posebej relevantno za znanstveno zaznavo. Znanstvenice na podlagi že obstoječega znanja postavljajo hipoteze in empirična dejstva organizirajo v teorije. Pri tem na podlagi sklepanj za razlago opazovanega vpeljujejo teoretične postulate, ki pa jih pogosto v danem času in prostoru ni mogoče direktno opazovati. To lahko na primer pomeni, da postulirajo obstoj določenega še nezaznanega elementarnega delca, ki bi pojasnil, zakaj se del opazovane narave obnaša, kot pač se. Ali pa sklepajo o obstoju nečesa v celicah, kar je sposobno prenašati lastnosti starševskih celic na prihodnje generacije. 

Takšni sprva teoretični objekti, ki služijo razlaganju pojavov, ki jih že lahko zaznamo, lahko sčasoma tudi sami postanejo vpeti v opazovanje. To se zgodi, ko teoretični objekti pridobijo specifične okoliščine uporabe, ki vzbujajo določen zanesljiv razločevalni odziv. Če je bil dedni material sprva le teoretični postulat za razlaganje dedovanja lastnosti v stročnicah, je sčasoma z razvojem merilnih instrumentov postal spet z okoliščinami, v katerih je bil prepoznan kot molekula DNK. 

Brandom navede astronomski primer. Ko so znanstveniki prvič postulirali obstoj Plutona, da bi razložili perturbacije v Neptunovi orbiti, je bil Pluton zgolj teoretični objekt. O njem so se znanstveniki lahko izrekali zgolj preko sklepov. Z izumom močnejših teleskopov pa se je pojavila možnost opazovanja Plutona, saj so se naše kapacitete zanesljivo diskriminirati med različnimi dražljaji spremenile. S tem pa je predhodno teoretični objekt dobil specifične okoliščine uporabe – in postal objekt, ki ga lahko opazujemo. Pluton se ni ontološko spremenil, spremenila pa se je njegova relacija do nas. 

Lahko bi ugovarjali in rekli, da so nekatere teoretske entitete permanentno in v principu nedostopne opazovanju. A tako Sellars kot Brandom trdita, da na ta način nič ni zares nedostopno opazovanju. Da je nekaj dostopno opazovanju, zanju pomeni le, da je o tem mogoče neinferenčno soditi, da torej obstajajo okoliščine, v katerih lahko opazovalci aplicirajo določen koncept tedaj, ko so se sposobni zanesljivo razločevalno odzvati na določen objekt. Vprašanje, na kakšne okoliščine se lahko naučimo zanesljivo odzivati pa je empirične narave.

Tako Fleck kot Brandom poudarita spetost zaznavnega presojanja s poznavanjem pravil bodisi gledanja bodisi aplikacije konceptov. Pri tem Fleck poudarja, kako pravila kolektivnega telesa vplivajo na razpoznavanje form, medtem ko Brandom svoj argument stavi na implicitno prisotnost pravil sklepanja v zaznanem. Oba avtorja pa bolj ali manj zanemarita, kako je v zaznavno dejavnost vpleteno telo.

Kot poudarjajo nove paradigme v kognitivni znanosti, pri čemer imamo v mislih predvsem enaktivizem in utelešeno kognicijo, je v človeški zaznavi prisotno tudi senzo-motorično poznavanje situacije. Učenje usmerjanja pogleda je speto z učenjem pravilnih gibov. Filozof Carl Sachs na primer trdi, da je za integracijo zaznanega v določeno celoto ključno tudi naše praktično znanje o tem, kako se naši čutni vtisi sistematično spreminjajo z dejanskimi ali možnimi gibi. Del znanja, ki ga pridobi v določeno znanstveno skupnost vpeljana znanstvenica, je torej implicitno znanje senzo-motoričnih sposobnosti. Znanstveničini gibi morajo postati standardizirani v skladu z miselnim kolektivom, v katerem deluje, s tem pa postane do neke mere standardizirana tudi njena zaznava. 

Takšno pojmovanje omogoča tudi razširitev domene konceptualnega od Brandomove zgolj jezikovne elaboracije. Sachs predlaga razlikovanje med dvema dimenzijama konceptualnih vsebin v zaznavi: dimenzije, ki je na delu v senzo-motoričnih sposobnostih, ter dimenzije, ki je vključena v sposobnost izpeljevanja sklepov iz neinferenčno vzbujenih kognitivnih stanj, kakršno opisuje Brandom. Pri tem je telesna dimenzija konceptualna, v smislu, da omogoča nekakšno generalizacijo med različnimi primeri, pa tudi zmožnost klasificiranja različnih dražljajev kot povezanih z eno motorično rutino in koreliranja različnih motoričnih rutin z manjšim naborom dražljajev. Brandomovo zmožnost zanesljivega razločevalnega odzivanja na določene okoliščine lahko reformuliramo kot pogojeno s senzo-motoričnimi sposobnostmi znanstveničinega telesa. 

Lahko bi rekli, da Fleck piše o normativnem usmerjanju pozornosti, Brandom o normativnem konceptualnem pozicioniranju, Sachs pa o normativnosti senzo-motoričnih sposobnosti, prisotnih v zaznavi. Pomembno je, da se vsi ti nivoji po mnenju avtorjev pokoravajo pravilom, ki so družbenega izvora. 

Vse to pa ostaja na razmeroma abstraktni filozofski ravni – opisali smo vpliv normativnega na zaznavo, ne da bi se dotaknili dejstva, da je impliciten sklop pravil, ki vodijo zaznavo, lahko zelo različen. Miselni kolektivi so lahko med seboj zelo razlikujejo, kot poudarjajo historični epistemologi, pa so pogosto produkt kontingenčnih zgodovinskih dejavnikov. 

Prehajamo v zadnji del oddaje. Za konec bomo predstavili delo, ki se nekoliko odmakne od abstraktnih filozofskih prevpraševanj. Loti se raziskovanja spreminjanja epistemskih regulativnih idealov v nekem izseku človeške zgodovine in vpliva tega spreminjanja na produkcijo slikovnih atlasov. Več o tem pa po glasbenem premoru. 

 

Zgodovinsko spreminjanje nabora implicitnih pravil gledanja

Dobrodošli nazaj na frekvenci 89,3 MHz, poslušate oddajo Svepisteme. Za konec oddaje si bomo pogledali raziskavo, ki si roke umaže s konkretno zgodovino sprememb epistemskih norm, ki vodijo znanstven pogled. 

Znanstveno zaznavno presojanje je, kot smo argumentirali, vrsta procesiranja informacije, ki nujno sledi pravilom, najsi bodo ta imponirana na telo v smislu discipliniranja znanstveničinih senzomotoričnih sposobnosti, na zmožnost apliciranja konceptov na nove zaznavne okoliščine ali pa na usmerjanje pozornosti. Pravila zaznave in zaznavnega presojanja imajo, kot rečeno, družbeni izvor, kot taka pa niso nespremenljiva in nedovisna od družbenih dejavnikov. S tem pa v ospredje raziskovanja znanstvene zaznave stopi raziskovanje sklopa implicitnih pravil in principov, ki se razlikujejo v različnih znanstvenih praksah, pa tudi v različnih zgodovinskih obdobjih. 

Nekaj takšnega se v knjigi Objectivity lotita raziskati tudi Lorraine Daston in Peter Galison. Kot namiguje naslov knjige, njena tema presega znanstveno zaznavo. Avtorja z zgodovinsko analizo nakažeta na izvor koncepta objektivnosti kot regulativnega ideala v sredini 19. stoletja, objektivnost pa zoperstavita dvema alternativnima epistemskima idealoma, ki ju poimenujeta truth-to-nature in trained judgement oziroma trenirana presoja. 

A tema knjige je za današnjo oddajo kljub temu informativna, saj si Daston in Galison za konkreten objekt svojega raziskovanja izbereta produkcijo znanstvenih atlasov od 19. do sredine 20. stoletja. Kot poudarita sama, atlasi služijo učenju gledanja in razpoznavanja esencialnega od neesencialnega. Razkrivajo, kakšni principi so vodili znanstvenike pri ustvarjanju slik ter kakšne sposobnosti, če sploh kakšne, so znanstveniki pričakovali od uporabnikov ustvarjenih atlasov.

Znanstveni atlasi predstavijo nabor delovnih objektov neke znanstvene discipline. Delovni objekti so nek opazovalni izbor, neka obvladljiva skupnostna reprezentacija delčka narave, ki se ga preiskuje. Nobena znanost ne funkcionira brez tako standardiziranih delovnih objektov, kajti naravni objekti so za generalizacije in primerjave preveč partikularni. Atlasi so v tem oziru sistemske kompilacije delovnih objektov.

Vse od 17. stoletja dalje atlasi trenirajo oči novincev in kalibrirajo oči starešin neke znanosti. Trenirajo oko, da zna prepoznati določene vrste kot zglede, na primer, kakšna so tipična zdrava jetra v primerjavi z jetri alkoholika. Učijo, kako videti to, kar je esencialno, in spregledati, kar je zgolj naključno, kateri objekti so tipični in kateri deviacije, kakšen je razpon variabilnosti v naravi. Brez njih bi se moral vsak študent naravoslovja sam naučiti, kaj pomeni videti, izbrati in sortirati. Sodelovanje med znanstveniki bi bilo v tem primeru močno oteženo, saj bi vsi gledali malo drugače. Pridobiti takšen pogled oziroma, če se navežemo na Flecka, takšno zaznavno pripravljenost, pomeni postati ekspert na svojem empiričnem področju. 

Produkcija slik za znanstvene atlase pomeni selekcijo slik, ki identificirajo najbolj značilne objekte neke znanstvene discipline. Vsaka slika pa zajema tudi določeno tehnologijo znanstvenega vida, ki implicira določenega avtorja, ilustratorja in tudi bralca. Kot pravita Daston in Galison, je vsaka slika produkt točno določenega nabora pravil, ki sledijo določenemu epistemskemu idealu.

Epistemske ideali so regulativni ideali in zgodovinsko specifični načini za raziskovanje in prikazovanje narave. Vodijo odločitve, kot na primer, katere instrumente uporabiti za pridobivanje slike ali sliko, kako spremeniti, kaj poudariti, če sploh kaj, in tako dalje. Znanstvena objektivnost se je pojavila v sredini 19. stoletja in se v zgolj nekaj desetletjih vzpostavila kot znanstvena norma, pa tudi kot nabor praks. Predhajalo ji je to, kar Daston in Galison poimenujeta truth-to-nature, za njo pa je prišla trenirana presoja.

Vsak izmed teh idealov je odziv na predhodno obdobje, a pojav novega organizirajočega ideala ne izbriše predhodnega - ideali se nalagajo ter bolj ali manj ločeno soobstajajo naprej. S tem ko se repertoar epistemskih idealov širi, vsak nov dodatek redefirnira ostale. Za avtorja to ni linearna menjava paradigem, temveč prej zgodovina dinamičnih polj, na katerih vsaka novost na novo konfigurira in preoblikuje tiste, ki so že prisotne, in obratno. 

Zavoljo omejitev dolžine prispevka bomo tri epistemske ideale opisali le na kratko. Truth-to-nature, ki se je na znanstveni sceni pojavila prva, teži k razkrivanju idealnega tipa ali razreda, ki ni enak nobenemu posameznemu članu razreda, ampak je hkrati zastopan v vsakem od njih. Pri tem je ustvarjalec atlasa zamišljen kot genij-interpretator, ki bo iz vrste opazovanj izluščil podobo idealnega razreda, ki ni enak nobenemu objektu, prisotnem v naravi. Mehanska objektivnost se pojavi kot odziv na takšno prisotnost človeške interpretacije v produciranju znanstvenih podob. Vodi jo strah, da interpretacija nekega eksperta, kaj je za nek razred ključno, dodaja sloj subjektivnega in da je to v znanosti nezaželeno. Zato se v naboru atlasov ponovno pojavi večja variabilnost narave – prikazana je točno ta rastlina na točno tem mestu in v tem času z vso svojo naključno unikatnostjo. 

Kot tretji epistemski ideal se pojavi trenirana presoja, ki je ponovno nekakšen odziv na mehansko objektivnost pred njo. V produkcijo znanstvenih podob za atlase ponovno uvede pomembnost posega eksperta. Od truth-to-nature pa se razlikuje po tem, da poskuša izluščiti določene družinske podobnosti in ne idealnih esencialnih tipov. Ali te družine izolirajo naravno vrsto za znanstvenike, ki delujejo pod vplivom trenirane presojo, ni pomembno. Je odziv na paralizo zmožnosti sinteze, ki jo je prinesla mehanska objektivnost. Poudarek je zato na uporabnosti prikazanih podob, ne na slikanju esenc. Proizvajalci atlasov, ki delujejo pod diktumom trenirane presoje iskreno priznajo vdor subjektivnega v slike znanstvenih atlasov. Namen teh slik je učenje pogleda, zato so detajli slik, ki naj bi bili za učečega znanstvenika pomembni, pogosto poudarjeni. S tem se slike delovnih objektov ponovno odmikajo od naravnih objektov, ki naj bi jih reprezentirale.

Ustvariti znanstveno sliko je del ustvarjanja znanstvenega sebstva. Skozi vsakega izmed atlasov proizvedenega pod okriljem določenega epistemskega ideala gleda idealni ustvarjalec atlasa. Zaznave, presoje in vrednote so kalibrirane in kristalizirane skozi repetitivnost majhnih dejanj gledanja in proizvajanja. Način gledanja, ki ga ponotranji določena znanstvena skupnost, opredeli to, kaj sploh šteje kot dokaz. Redkokdaj so stvar eksplicitne argumentacije, saj zarišejo meje, znotraj katerih argumenti sploh potekajo. 

Daston in Galison poudarita, da tudi če so v zgodovini obstajali različni principi in tudi če zaznavo vedno organizira nek ideal, to ne pomeni, da je njegova izbira arbitrarna. Konstruktivna primerjava načinov gledanja v znanosti pa presega dolžino in kompleksnost tega prispevka. Naj zaključimo s kratko sintezo vsega napisanega. 

Znanstveničina zaznava je kompleksno sklopljenje sposobnosti zanesljivega razlikovanja med objekti, ki vključuje tudi discipliniranje znanstveničinih gibov, in sposobnostjo apliciranja konceptov. Te sposobnosti so možne, ker se pokoravajo pravilom družbenega izvora. Znanstveni kolektivi v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih lokacijah producirajo in zagovarjajo partikularne miselne sloge, ki determinirajo pravila gledanja. Determinirajo v Fleckovem besedišču forme in njihove dovoljene transpozicije – ali pa, z Brandomovimi besedami, sklapljanje konceptov z določenimi okoliščinami in sposobnostjo razpoznavanja teh okoliščin. Na še nekoliko višjem nivoju znanstveno zaznavo vodijo epistemski ideali, ki določajo, o čem je v znanstveni zaznavi sploh smiselno razpravljati, ko govorimo o esencialnem in neesencialnem, kdo je idealen znanstvenik in kaj je idealna znanstvena upodobitev.

Znanstvena dejavnost je le ena izmed kolektivnih oblik človeškega pridobivanja znanja o svetu, zaznavanje znanstvenikov pa ne uide omejitvam, ki so del človeškega zaznavanja v splošnem. Z zavedanjem kolektivne pogojenosti pravil, ki vodijo pogled, pa se odpira tudi možnost njihove kritike in morda tudi njihove bolj racionalno informirane izbire. 

 

Oddajo je pripravila Ela.

Urednikoval je Martin.

Brala sva Pia in Juš.

Tehniciral je Linč.

Lektoriral je Marko.