Ob besedi kabaret pomislimo na zabavne, socialnokritične, nagajive, satirične skeče, povezane v združeno celoto. Nekaj pevskih vložkov. Kakšen delček gole kože in predvsem smeh. Tokrat naslov predstave nagajivo konkretizira zorni kot, za katerega se odločijo v predstavi, ki si jo je sedaj moč ogledati na odru SSG Nova Gorica. Ta kabaret - zapakiran v predstavo »za 5 igralcev, pijanca in občinstvo« - zares v prvo vrsto postavlja predvsem občinstvo, vendar rezultat priteče ven mlačen.

Formo predstave, torej kabaret, povezuje niz kratkih skečev in zares spominja na nekaj, kar bi povezali z zatohlim in zakajenim kafičem, kjer se na odru poje, pleše in zabava občinstvo. Le da je tu oder napol prazen, s stropa visi en ubog lestenec, za pianinom pa nepijan pijanec. Vajb predstave je drugačen, kot bi ga pričakovali, prostor deluje prevelik za predstavo in tudi igralcem ga sprva ne uspe zapolniti s svojo odrsko prezenco, ko nanj stopijo v slovenskih »črtomirkah«. Tri črte na trenirkah namreč sestavljajo barve slovenske zastave in le Urška Taufer, ki je edina igralka ženskega spola v predstavi, mora biti oblečena v nekaj drugega kot ostali, ki so napravljeni v rekelce, ki spominjajo na tričrtaste trenirke. Ker je pač ženska, je napravljena v kostimček in rokavičke. Kostumografija tako že takoj nazorno pokaže, da je kabaret močno zasidran v slovenski prostor. Seveda so kabareti in komedije običajno bolj vezani na svoj prostor nastanka kakor drame in drugi žanri. Ta avtohtoni kabaret pa je specifično slovenski kabaret, saj si je za glavno temo izbral »slovencel'ne« in njihov vsakdanjik.

Okvirna zgodba je realna podoba predstave. Pet igralcev in pijanec se dobijo na odru in morajo izpeljati predstavo. Nekdo zamudi, nekoga pozabijo, na odru pa se že začnejo odvijati prizori. Skeči so polni norčevanja iz slovenskih arhetipov in stereotipov od opravljive sosede, ki preveč vtika nos v stvari, do maminega sinčka in nefunkcionalnih parov v zrelih letih. Predvsem s pretiranim stereotipiziranjem konstruirajo trenutno slovensko družbo in nekakšne metaodnose, kot so družinske vezi, sosedski odnosi, zakonska zveza … Humor je absurden in hkrati enostaven, kar nam je poznano že iz televizijskih oddaj od Liste nadrealiste, Monty Pythona pa do Štafete mladosti, v kateri je kot soavtor oddaje zorel dramaturg in soavtor predstave Realisti, Jure Karas. Tudi ime izvira iz Liste nadrealiste, le da ta predstava ni tako nadrealistična, kot poskuša biti realistična. Izoblikovana je realna vizura trenutnega slovenskega povprečnega vsakdanjika skozi kalejdoskop humorja. Predstava se poskuša držati forme kabareta ali televizijskega šova. Tu pa nastane globoka vrzel.

Humoristične serije in oddaje na televiziji lažje funkcionirajo, kadar potekajo hitreje. Hitrost je pomembna vrlina pri komedijah in humorju, kar pa na televiziji omogoča dodelana montaža. To je na odru, pred živo publiko težje. Realisti ne začnejo predstave s potrebnim elanom in tudi sčasoma ne dosežejo hitrosti, temveč si vzamejo čas. To bi lahko bila tudi »optična prevara«. Kabaretu manjka majhnost, natlačenost ali pa v nasprotnem primeru veličina, kič. Tudi prostor zato deluje prevelik za predstavo. Vizualna podoba, ki jo sestavljajo scenografija, kostumografija in pretirana maska, zaustavlja fabulativno dogajanje, ostaja tipično slovensko mlačna in se ne skrči v nekaj bolj minimalističnega ali raztegne v impozantno kičasto.

Kabaret je poln šansonov in še več satire. Seveda imamo moškega oblečenega v žensko (ki jo igra izjemni Matija Rupel) in rekonstruiranje tipičnih slovenskih odnosov, zavitih v humor, ki zakriva realno gnilo podobo izvornih idej. Režiserka Tijana Zinajič in dramaturg Jure Karas sta s tem dokazala, da imata občutek za komične situacije, ki so nam vsem poznane, in da jih znata zapakirati v šale, manjka le večja pikrost pri izbiranju situacij. Čeprav se iz ust igralcev kdaj in kdaj zasliši kakšna pikra, jakost žuganja s prstom podteksta predstave ostaja na mediumu. Slovenci in slovenecl'ni namreč nudimo toliko več materiala …

Najbolj izstopajoč prizor je prizor kapitalističnega gosta s polno ritjo in izobraženega natakarja, kjer ustvarjalci dajo prostor in čas, da vsaka stran pove, kar ji leži na duši. Mogoče ravno zato, ker je situacija tako zelo realistična in manj popačena od drugih, tudi bolje funkcionira. Čeprav so ostale situacije v predstavi simptom današnjih problemov, ta dva monologa, zapakirana v paket direktnega nagovora občinstva, presekata nizanje tega in onega prizora. Razlika v socialnem položaju kapitalista in njegovega natakarja je v tistem, čemur se hkrati smejimo, in redkih motivih, ki se ne bojijo realnosti.

Mladi nastopajoči pokažejo pestro paleto likov, ki jih izoblikujejo na odru, in mojstrsko preskakujejo iz enega v drugega, končajo pa spet kot ljudje z imeni Peter, Jure, Matija, Urška in Žiga. Spored šansonov priredb in avtorskih pesmi vtaknejo v prave niše predstave, da jih ni ne preveč ne premalo. Obregnemo se lahko le ob pijanca, ki niti ne deluje pijan, še manj opazen in je le background muzika za ostale.

Podnaslov predstave Kabaret za 5 igralcev, pijanca in občinstvo že namiguje na to, da gledališče zanemarja drugo tako potrebno plat svojega foha – gledalce in premalo predstav usmerja prav na receptorje. Gledališče itak lahko funkcionira brez igralca, bemtiš da brez gledalca pa na žalost še ne gre. Pa se ne spuščajmo v takšno brezno … predstava v ospredje res postavlja to, da se občinstvo, predvsem če pozna slovenskost, zabava, vendar tu in tam v ta namen žrtvuje kompleksnejše situacije.