Ob sedemdesetletnici Lutkovnega gledališča Ljubljana sta na čast praznovanju dolge lutkarske tradicije in vsakodnevnega zvonjenja ure z nastopom Krpana in njegove kobile režijske moči združila Matija Solce in Mirjana Medojević. Rezultat je dolgo pričakovana predstava s konceptualnim zastavkom gledališke odisejade; fizično skozi interierje in eksterierje lutkovnega gledališča ter metafizično skozi pisanje in ideje Mihaila A. Bulgakova.

Koncept, ki združuje sodelovanje dveh popolnoma različnih režiserjev, z razdelitvijo adaptiranega besedila in z ambicioznostjo osnovne ideje stremi k sodobni intermedialnosti, ki je štiri stene avditorija ne omejujejo. Močno pozdravljamo idejo o gledališkem dogodku, ki sega onkraj gledališča in se vrača nazaj med ljudi, na ulice, k ritualu praznovanja. Kljub temu se predstava ravno zaradi preambicioznosti zastavljenega koncepta vsebine in teme loteva nekoliko površinsko, rezultat pa je namesto udarne miselnosti in vsebinske interpretacije nenavada gledališka izkušnja, ki v uprizoritvenem času ustvari kratek občutek življenja znotraj kompleksnega univerzuma predstave.

Predstava se začne s skupno proslavo na Krekovem trgu, kjer se projicirajo zgodovinske vizualije lutkovnega gledališča z odštevanjem do začetka z letom 2018. Amatersko inscenirana proslava, ki želi na silo vzpostaviti prekinjeno vzdušje, kamor vdre tako imenovani vrag, skozi ljubiteljsko zborovsko petje, površinsko igro voditelja Jerneja Kuntnerja, rajanje mojstrsko dodelanih lutkarskih stvorov, kratko miniaturno lutkarsko sekvenco Lovra Finžgarja, popolnoma arbitrarnen nastop Janija Kovačiča in, recimo temu, utopično reprezentacijo umetniške vodje Ajde Ross ter direktorja gledališča Uroša Korenčana, kaj naj bi gledališče v prihodnosti bilo, ustvari vsesplošno vsiljeno atmosfero prihajajoče gledališke sage, ki jo naznani Tamara Avguštin na vrhu gledališkega stolpa.

Uvod nas s tem povabi na začetek popotovanja po ločenih poteh in s tem različnih nivojev doživljanja plasti romana, ki ponujajo pot Mojstra, pot brezdomnih in pot Margarete, ki vsak po svoje vodijo do raznovrstnih interpretacij konca. S tem nam je predstavljena uprizoritvena novost, ki skozi ambicioznost gledališkega zalogaja predvideva razgibanost prostora ter uporabo le-tega od znotraj navzven in s tem v uprizoritveni jezik prevede in podčrta doživljaj popotovanja skozi um, podzavest in samo zgodbo.

Ko se po stopinjah brezdomnih odpravimo na zasledovanje mojstrovih korakov, nas gruča igralcev, odeta v ulične kostume, pospremi iz prostora v prostor. Skoraj v maniri senzorialnega gledališča smo vodeni v sanatorij, kjer nas odenejo v bolnišnične halje in diagnosticirajo s shizofrenijo. Govor je o neznancu iz parka, ki ga kasneje v metafizičnem postopku sprotnega režiranja prizora na klopci spremljamo v gledališki dvorani, kot norci, ki so ravno zmotili debato o Ponciju Pilatu. Po stopinjah križevega pota se povzpnemo do seanse aromaterapije in masaže rok, kjer spremljamo Mojstrovo izpoved in z voajerskim kukanjem v drugi del predstave dosežemo edini stik z Margareto na poti našega vražjega triptiha. Pot se zaključi z vnovičnim obiskom sanatorija ter dirigiranjem zborovskega petja, kjer smo učenci zdaj mi, dokler končno nismo posedeni v avditorij tunela, kjer se po iztrošenih metodah participatornega gledališča pred nami odvije dolgo pričakovana predstava klasičnega formata.

Zadnjih trideset minut napram enournemu postopanju po poljubno in skoraj kičasto nametanih postojankah, ki zgodbo Mojstra in Margarete zbanalizirajo na zgolj nekaj rečenic, predstavlja glasbeno in lutkarsko poslastico in nam končno ponudi vpogled v nek smisel znotraj tega konfuzno zastavljenega gledališkega konstrukta. Briljantno domišljena zasnova in uporaba lutk, senc in animacije predmetov ter spremljajoča lutkarska igra in doživeta glasba tako v uporniško zabavljaškem duhu zasenčijo pomanjkanje dramaturgije in dodelane linije pripovedi ter v ospredje postavijo Mojstrovo mojstrskost življenje Solcetovih lutk in odzvanjanje cigansko-ljudske glasbe.

Mojstrova pot se torej zaključi z razrešenim primerom izgubljenega neznanca ter nas v navalu bisa pesmi o Levem Mateju ter ponujanih žganicah pospremi domov, napolnjene z gledališčem v vseh njegovih oblikah ulično-glasbenega in poskusih intermedialnega. Z briljantnim lutkarsko-glasbenim epilogom nam predstava po zajetnem šopku preprostih domislic doda piko in podčrta zgodbo ob do zdaj razpršenem, nelogičnem dramaturškem loku.

Drugi večer, na katerem se po ponovni reprizi konfuzno amaterske inscenacije proslave zopet podamo na pot izbire, uberemo pot Margarete, katere krike smo noč prej slišali zgolj z zaprtimi očmi. Takoj pred vstopom v dvorano smo razdeljeni; ženske imajo prednost, moški se usedejo na nasprotno tribuno, odeto v vijolično barvo. Moški in ženske se gledamo, nad nami je ogledalo, v katerem lahko uzremo tudi sami sebe. Medojević zopet vzpostavi kolektivni trk med igro in glasbo ter razmejuje funkcijo režiserja, igralca, kogarkoli. Čeprav se v vlogi Margarete in pasusov iz romana izmenjujejo Nina Skrbinšek, Sonja Kononenko in Tamara Avguštin, se vloge in naloge ter s tem funkcije porazgubijo in osredotočajo na glavno konstanto predstave: trajanje. Z radijsko-didaskaličnimi komentarji sledimo objektivni pripovedi dogajanja pod glasovno-zvočno taktirko Ine Puntar v tandemu z glasbenimi vložki Vida Drašlerja ter s tem pridobivamo kolektivno dimenzijo napram intimni.

Predstava nas po motivih in glavnih utrinkih Margaretine zgodbe vodi skozi pomen ženske na primeru Bulgakovove žene in na primeru igralke, prek družbenega konstrukta, skozi pripoved čarovnice. Predstava se nekoliko janežičevsko loteva globin in podtekstov ter zabrisovanja mej med dramskim, postdramskim in skorajda performativnim. Čeprav se, kot sporočajo besede “jaz nisem fem...” na golih prsih režiserke, predstava ne ukvarja s feminizmom, se loteva ženske z drugega zornega kota. Poigrava se z vraževerjem in preigrava uporabo gledaliških trikov in prepovedi, kot je na primer vijolična barva, in skozi pretkane postojanke dramaturgije ure in ure fluidno preskakuje med zgodbami.

Čeprav je predstava občutno predolga, saj je njeno trajanje mestoma improvizorično zapolnjeno, se preko briljantnega vodstva ekspresivne Tamare Avguštin in njenega koordiniranja publike ter preskokov med dramsko in performativno igro uspe držati na površju. Gledališki evangelij, kot ga imenuje ustvarjalna ekipa, se s triptihom preveže ravno v svoji srži, čakanju na odrešujočega vraga, ki nikdar ne pride, a ga velikokrat skoraj pričakamo z včerajšnjimi slepimi oblikovalci, ki so slišali Margaretine krike. Margareta se tako kot triptih zaključi z atmosferičnim koncertom, ki pa v tem primeru deluje kot protest, saj ob prihodu majhnega fantka in psice Fride na prazno tribuno, kjer so prej sedeli moški, zdaj pomešani med nami ženskami, vajeti predstave in zgodbe prevzameta otrok in pes. Suspenz se gradi in nas po par udarcih na bobne pusti razočarane. Sledijo jim transparenti, ki zavzemajo površino tribune in preko ironiziranih gesel zaključijo manjkajočo miselnost predstave.

Če torej predstavi poskušamo preplesti skupaj in v njiju poiskati pomen, ki bi utemeljil kompleksnost same ideje projekta, ostanemo, poleg omenjene proslave in enega srečanja, omejeni na prebliske in impresije, ki se abstraktno zlivajo v domeno Bulgakovovega jezika. Projekt je s svojo ambicioznostjo, intermedialnostjo, drznostjo in drugačnostjo uspel dregniti v zastarele gledališke prakse in poskusil odpreti drugačno perspektivo uprizoritvenega oplajanja in povezovanja ter s tem dokazati, da se gledališče še lahko razvija in nadgrajuje. Hkrati pa je moč občutiti, da je ambicioznost zameglila proces dela, saj je videti veliko tako vsebinskih kot uprizoritvenih primanjkljajev, ki bi jih z daljšim ustvarjalnim procesom obema ekipama uspelo nadgraditi ter preplesti v raznoliko, a enotno predstavo, ki bi zajela globino in poustvarila aktualno pomenskost Mojstra in Margarete.

...