AAAAAAAAAAAAA
Festival Lutke je tudi letos nepresenetljivo s seboj pripeljal precej večjih produkcij, ki nas lahko očarajo že zgolj z materialnostjo, s katero se udejanjajo. V kontekstu festivala lahko zato včasih celo bolj izstopa manjša, preprostejša predstava. Ena takšnih je bil letos Teror, kot je bil naslov predstave preveden iz izvirnega francoskega Terreur. Uprizoritev francoskega gledališča Les Yeux Creux je zelo minimalistična: na odru sta samo igralec in lutka brez dodatne scenografije ali soigralcev. Tudi povzetek dogajanja polurne miniaturke za odrasle težko razvlečemo na kaj dosti več kot lutka, ki kriči od bolečin.
Lutka je velika približno kot človeška roka. Je rdeče barve in je videti kot človek, ki so ga slekli iz kože. Namesto oči ima dve prazni vdolbini. Animator Antonin Lebrun, ki je tudi režiser uprizoritve, je ob prihodu gledalcev že na odru. Najprej odvije lutko iz povojev, nakar lutka začne predirljivo kričati in se krčevito zvijati od bolečin, kar skoraj neprekinjeno nadaljuje nadaljnje pol ure. Za lutko seveda kriči animator, za katerega je ta formalno preprosta miniaturka izredno zahtevna. Gledalec se lahko na dogajanje različno čustveno odzove, skoraj gotovo pa je prisotna določena mera nelagodja. Lutka v svoji vizualni podobi in proporcih ne deluje hiperrealistično, je pa zato zaradi odlične animacije in prodornega sposojenega glasu, ki se mestoma na nek način razdvaja, kot bi se tudi sam glas raztelešal, lutka prepričljiva in udarna podoba trpljenja. Čeprav je predstava po trajanju kratka, tovrstna intenzivnost napolni vsak hip vsake minute. Groza trpljenja, ki jo na odru utrpeva lutka, nima nobenega povoda, pojasnila ali kontekstualizacije. Po eni strani se uprizoritev tako odpira v številne možne interpretacije, po drugi strani pa lahko takšno trpljenje zaradi trpljenja samega deluje sadistično. Toda če ji gledalec da priložnost, mu predstava ponudi izhodišča za različne izpeljave, ki jih sama sicer ne razvija, saj ostaja zavezana preprostosti svoje osnovne premise.
Uprizoritev kljub svoji minimalističnosti ali pa morda prav zaradi nje ostaja intrigantna in ne stagnira, k čemur pripomore tudi dodelana dramaturgija, ki lovi ravnotežje med fizičnim izrazom neznosne bolečine in popolno izčrpanostjo, ki nastopi zaradi nje. Gledalca ne zasiči z vsebino, zato postane bolj dovzeten za detajle, subtilne spremembe na odru. Ena takšnih je denimo vidnost animatorja. Ko lutka začne kričati, Lebrun izgine v temi za njo. Tako neviden bi lahko ostal celoten čas predstave, vendar se namesto tega z lučjo in lastnimi premiki pokaže poleg lutke. Lebrun pri tem ni več le animator, ampak je tudi igralec, zato ga lahko gledamo kot lutkinega sotrpina ali vsaj nekoga z veliko mero empatije do trpečega sobitja. Lahko pa nas miselni tok požene tudi v prav nasprotno smer.
Morda bi bil prvi pomen naslova v francoščini, na katerega bi ob predstavi pomislili, groza. Vizualna podoba, mukotrpno kričanje in zvijanje, gledalčevo občutenje ob pogledu na to – groza. Slovenski prevod pa zaradi pomenske neprekrivnosti pojmov poudarek premakne z groze na teror, torej nasilje, ustrahovanje. Vidnost animatorja ob lutki lahko razkrije prav to komponento – lutki ni treba početi in utrpevati ničesar, v kar je ne pripravi sam animator. Opazna prisotnost in vloga slednjega utegneta zato opomniti na zaigranost in nenujnost uprizoritve oziroma tega, da je taka, kakršna je. Torej na nenujnost trpljenja. Na ta način obravnava vprašanja razmerja moči in možnosti različnih scenarijev, ki izginejo, ko se za eno odločimo. Lebrun igra to predstavo in ne katere druge. Čeprav bi jo lahko.
Gledališče je medij, ki je vpet v svoj prostor in čas in v njem ostaja le začasno. Gledališče je zato najmočnejše, ko se za teme, vsebine in uprizoritvene principe odloči glede na svoje okoliščine, v katerih želi pustiti vtis, se na nekaj odzvati, nekaj povedati. Pri predstavi, ustvarjeni leta 2023, ne moremo spregledati razsežnosti vojnih grozot, ki zaznamujejo naš čas. Še lutka, ki ji animator med predstavo v prazni vdolbini vstavi oči, si te ob pogledu na občinstvo raje iztakne in zapade v še hujšo agonijo. Teror ne eksperimentira z gledališkimi konvencijami, ki zadevajo gledalca. Tiho in mirno sedimo vsak na svojem sedežu in gledamo grozo pred nami. Ne glede na to, kaj si mislimo, v dogajanje ne posežemo. Animator, ki ga lahko gledamo kot agresorja v predstavi, ki vrši teror na odru, pa na odru ostaja. Pred predstavo, po predstavi. Gledalci pa gremo gledat kaj drugega.
Ena od linij, ki jo lahko ob uprizoritvi zasledujemo, je tudi pogled. Lebrun ob prihodu gledalcev v dvorano stoji tik pred prvo vrsto sedežev in nas prijazno opazuje. Enako po koncu predstave; ko lutka brez življenja obleži na tleh, animator ostane na odru še po aplavzu in tam obstoji, dokler vsi ne zapustimo dvorane. Tudi ta vidik izpostavlja igralca kot igralca, kot nekoga, ki je tu, odigra predstavo, zaključi lutkino usodo in ostane tu še naprej, še po lutkinem koncu. Tako na nek način tudi gledalcu odvzame določeno moč. Gledalec je običajno tisti, ki se odloči, da si bo ogledal neko predstavo. Vstopi v dvorano, sede na svoj sedež in predstava se začne zanj, se konča, in on vstane, se še zadnjič ozre po odru in odide ter si da miselno opraviti s predstavo toliko, kot pač želi. Lebrunova prisotnost pa daje vtis, da smo gledalci tisti, ki vdiramo v njegov prostor. On je tu ne glede na to, kaj mi tačas počnemo s svojim življenjem. Za občinstvo odigra predstavo, občinstvo odide in on ostaja tu. Neizzvan.
Teror je uprizoritev, predana svoji uprizoritvenosti. Zaradi minimalizma to nikakor ni trivialno, saj je fokus neprekinjeno usmerjen v eno samo dvojico lutka – animator, ki dosledno in nepopustljivo vztrajata v dramaturško umerjeni intenziteti. Teror se odpira gledalčevim odzivom in interpretacijam; dopušča raznolike čustvene odzive, od empatije do odpora, in prav tako izredno raznolike interpretacije. Slednje lahko gledalca bremeni in frustrira ali celo jezi, češ, pa kaj želi ta predstava sploh povedati? A obratno je lahko ta značaj uprizoritve za gledalca tudi osvobajajoč, saj mu prepusti možnosti projiciranja in poljubnega kontekstualiziranja vsebine. Tako predstava ni izrazito individualna izkušnja le za vsakega od gledalcev v dvorani, pač pa se lahko že za enega samega gledalca z vsako ponovitvijo izgrajuje drugače, vsakič v novo celoto.
Tiho je gledala Tjaša.
Dodaj komentar
Komentiraj