Če nas ob vsaki bolj simbolični letnici, kot je recimo letošnji majevski 21. december, strašijo s tem, da bo človeške civilizacije kmalu konec, večinoma sploh ne trznemo z očesom in naprej obdelujemo svoj vrtiček. Tisti z več domišljije si konec sveta predstavljajo vsak na svoj slikovit način, ki se med seboj na grobo razlikujejo v tem, ali gre za uničenje iz zunanjih črvin vesolja ali od znotraj, kar pomeni po naši skupni človeški zaslugi. Gledališče se kot zmeraj posveča notranjemu razkroju, ki nam z vsakim dnem močneje trka na vest in nas spravlja v razburkano dilemo, kako se opredeljevati do takšnega sveta.

Večina se odloča za opcijo: ignoriram, saj se delam slepega, ker hočem biti srečen. Dokler to še gre. Pod oznako »stanje apokalipse« nas namreč mečejo že toliko časa, da nas agonija prav nič več ne privlači. Najbrž nas je ravno to privedlo do nerazsodne reakcije: smeha, ki je pogosto pametnejši od ratia. Vsaj tako se je zgodilo Mitju Lovšetu, režiserju in piscu predstave Srečen konec sveta, katere prvotni naslov je bil Kako sem se pomiril in sprejel dejstvo, da je vse v najlepšem redu. Cinična drža do srečnega konca vsega je glavni izvir te komedije, ki je svoje naslovno voščilo našla v imenu albuma japonskega benda.

Ker se je očitno Lovšetu zdelo pametno v podobno stanje, kot ga je izbral sam, spraviti tudi publiko, jo odkrito evocira in pretirano spravlja v smeh ob vsakem možnem momentu. Slovenci, ki smo bili po osamosvojitvi prisiljeni odraščati ob Teatru Paradižnik in TV Poper, palimo na balkansko duhovitost Nadrealistov in britanski črn humor v monthy-pythonskem slogu, zato nam masiranje z absurdom na odru dobro dene. Določeni skeči so sicer skopirani iz avtorjevih prejšnjih del, vendar to prav nič ne moti. Smejmo se, itak nam drugega ne preostane!

Ob dvanajstih nepovezanih prizorih, ki jih spremljamo, nam predstava Srečen konec sveta prikaže vsakodnevne aktualne banalnosti. Ob tem se zaveda, da bo efekt pri publiki uspešen ravno zato, ker bo dogajanje na odru povezovala z JJ-jem, hipsterjem Borutom, razsvetljenim Morijem in še kakšnim drugim jagrom. Namesto razburjanja in grizenja nohtov ob Pogledih Slovenije si raje – dokler je to še dovoljeno – prinesimo pokovko in litrsko kolo ter se režimo likom, ki nam jih ponuja tako oklicani svet brez kompasa in strehe nad glavo.



Poanta tako ne koplje v kompleksnosti sveta, ampak se posmehuje njegovi površinskosti. Nepravično in nihilistično ne verjame v možnost koaguliranja družbenega organizma in še bolj nepravično pozablja, da svet nismo samo mi. Predstava hoče biti globalna, vendar pozabi na  komponente, ki jih tovrstna parodija vključuje. Odnosi so sicer prikazani na več nivojih, rdeča nit je vedno apokalipsa in praviloma povsod nekdo nasrka. Iz teh namenoma za najširši medij prikazanih prizorov pa bržkone nima smisla sklepati, da bo vse še slabše, saj nam kljub primatu smeha razum še ni odpovedal in kljub manipulaciji z vrha in stanju medijev premoremo nekaj kritičnosti. Niso vsi šikimikiji, ki si predstavljajo, da imajo s svojim intelektualnim ali vsaj kapitalnim vplivom kljub temu neko moč. Nekdo pa vendar mora voditi ta svet, ali pač?

Ob sicer skromni scenografiji je trojki igralcev uspelo držati pozornost na svojih posrečenih obrazih. Skupino Ad Hoc sestavljajo Gorka Berden, Miha Brajnik in Uroš Potočnik. Vsak od igralcev predela celo paleto likov, katerim skupna lastnost je karikatura, ki pa na odru preveč odseva, saj so vsi liki po vrsti izredno huronski. S tem se ne da vzdrževati tempa, zato konec predstave omahne v ravno nasprotno razpoloženje. Drsenje navzdol nas zanima samo zato, ker se moramo posvetiti lastnemu bridkemu koncu, Andromeda in Mlečna cesta bosta tako ali tako trčili šele čez štiri milijarde let! In nastala bo nova galaksija.

Predstavo si je 2. junija 2012 v KUD-u France Prešeren ogledala Nina Beguš.