Po malce ne preveč utopičnih zapletih nam je vendarle ratalo udeležiti se čisto frišne, letos krstno uprizorjene gledališke predstave Utopia, podnaslovljene Arheologija raja ter še Hommage á Fernando Arrabal. Komad je nastal v koprodukciji ljubljanske Drame ter Mestnega gledališča Ptuj, avtor koncepta in obenem tudi režiser ter s Katjo Markič in Tiborjem Hrs Pandurjem avtor besedila pa je Jan Krmelj, zato mogoče za začetek ne škodi par predstavinih besed samoopredelitve spod prav njegovih prstov.

Spev neobstoječemu, surrealno gledališko potovanje, ki si zadaja nemogoč cilj: oživiti neživo. Praznovanje domišljije, sanjskega, verjetja – teh iracionalnosti, ki tvorijo osrčje človeškega. In še o teatru, Gledališče kot prostor skrajne utopije: gledališče kot nenehen začetek sveta, začetek zgodovine – ki vzpostavi svet na novo. Gledališče je ločitev od sveta, ne njegovo zrcalo – in to je njegov historični privilegij. Tu se bomo ustavili z navajanjem, da nas fejst besede ne zavedejo preveč, ter se osredotočili na njihovo gledališko manifestacijo.

Kar je slejkoprej nujno, saj bolj ko je spremni tekst vešč in fino spisan ter bolj ko je vsa masa gradiva okoli predstave kompleksna in razkošno referenciirana, manj zna učinkovati sama na sebi, zato tu ne bom več skušal slediti njeni očitno precejšnji nanašalnosti navzven ter se osredotočil na najosnovnejše informacije in zgolj tisto, kar je bilo videti, slišati, čutiti, dojemati in misliti izključno na odru.

Naratološka nit sestoji iz dveh linij, brezupnega iskanja paradiža, ki se ga mučno loteva ostarel klovnski par, ter problem žrtvovanja med očetom in sinom, pri čemer obe razsežnosti preči oziroma veže, razlamlja, vdira vanju, ju neguje, packa s krvjo, preoznačuje… skrivnostno bitje, polbožja kreatura, škrlatno osenčena demiurginja. Obe špuri se dogajata tako rekoč hkrati oziroma potekata skoz izmenjevanja krajših ali malo manj krajših prizorov, katerih izzvenevanje kakor redkobeseden, introvertiran zbor usodnostno zavija in previja omenjena entiteta.

Tekst predstave ne funkcionira kot siceršnji mimezis govorjenja, temveč je recimo temu egalitaren z ostalimi gledališkimi elementi. Tako govorjenje postane nestvarno, odtujeno, kolikor je besedilo že samo na sebi pregovorno, preprecizno, aforistično, na najboljših mestih, ko vidi žejne ptice, ki vsakih sto let popijejo požirek vode, ne manj ne več kot poezija, v teatralni interpretaciji toliko bolj. Zato so za tekstualni razcvet najprimernejši monologi, medtem ko bi pogroteskenim dialogom predlagal ali okrajšavo ali skok v še skrajnejši jezikovni register.

A kot rečeno, tekst, na katerega sem pač vobče malo mehek oziroma trd, je v predstavi zgolj eden od enakovrednih učinkov gledališkega medija. Tukaj tiči najboljša plat predstave, recimo ji polifonija gledaliških efektov. Glasba in zvočna slika, katerih avtor je kolega maratonec Gašper Torkar; bodi blag bodi grozljiv nojzerski ambiental, sprevrženo popevkarstvo, cukreno klavirsko napletanje in tako naprej. Preprosta funkcionalna scenska postavitev; prazen oder z lynchevsko škrlatnimi firnki zadaj ob strani ter temno zakritim, prosojnim plastičnim kvadratom, za katerim se še bolj odtujeno in obenem v neznosni bližini odvijajo podaljški, detajli, poglobljena obzorja izvajanj na tako imenovanem glavnem odru. Rekviziti; ovčja žival, oven s prerezanim vratom, gosta in topla kri, bel prah oz. pesek oz. moka, ki se dimi od igralcev in nazaj na njih, usrana glina. Nenazadnje pretanjena postavitev luči, katere soj bolj kot osvetljuje senči, a vseeno precizno ujema detajle, poglede, drobne geste…

No, trik je v smotrnem prepletanju vseh omenjenih reči, ki se, tudi če potek predstave tupatam nekako zašteka ali zacepeta na mestu, vseskozi zaveda nuje hkratnega soobstajanja, na nekaterih mestih uspe ustvariti sekvence malone filmskih razsežnosti s presežno vrednostjo teatra, da se namreč vrši na unikatnem tu in zdaj. Kar je v dandanašnji gledališki produkciji toliko bolj vredno, če samo pomislimo na razne debakle teatralnih zmožnosti ala Ana Karenina.

Kaj pa je z utopijo Utopie, torej vsebino, mišljenjem, raziskovanjem? Tukaj bi imel nekoliko več problemov ali raje premislekov. Kot rečeno, ne bom se spuščal v obpredstavne reference, temveč ostajam zgolj na oziroma pred odrom, z opombo, da je nasploh težko katerokoli umetniško delo strnjevat v krajše forme. Najprej bi rekel očitno, namreč svet, v katerem se predstava vrši, je izrazito distopičen. Človeka stisne pri srcu in še kje, če se probava misliti v zakrnelih in zakrknjenih sklepih bednih klovnov ali objemu ljubečega abrahamovskega očeta. A ravno zaradi nahajanosti v takšnem svetu je predstava utopična.

Ker utopična želja predpostavlja distopično dejanskost, idejo, da obstaja nekaj takega kot čudežno mesto Tar ali paradiž, kjer se vsa trpljenja razrešijo, človek pa zgolj prepeva in sadi rožce, lahko porodi in pognoji samo realen drek pričujočnosti. V sredici take sanje pa resnično sanjsko, iracionalno in iluzorno ni toliko objekt sanjanja, se pravi, obstajanje nekega raja, temveč samo dejstvo sanjanja, njegov moment, ki zaobjet s hrepenenjem kastrira kakršnokoli osmišljanje sanjajočega subjekta. Oslepela transvizija se sprevrže v smisel, požre sanjalca.

Zaradi tega je zatekanje distopičnega k utopiji zgolj zacahnanje lastne distopije. In zato bi v nadaljnjem dialektičnem skoku predstavo prav zaradi utopičnosti označil za bistveno distopično. Kaj bi bilo tu tisto ultimativno utopično: da bi se subjekt, v tem primeru predstava, namesto navzven, v mesto Tar, na vrat jagnjeta božjega, fatamorganično blodenje proti ničemur, zatekel navznoter, v nemogoče srce svoje bede, paralizirane sklepe, sanje očetomora,…, brez transcendiranja k … čemerkoli.

Vsa grozna turobnost scen skozinskoz suflira zaziranje drugam, onstran, iz sebe. Najučinkovitejši strup neživega ni oživljanje, temveč nemrtvo, omrtvenje. Hlastati ne po življenju, temveč smrti. To bi bilo šele nagravžno, a avtentično utopično, neizvršljivo, kakšna groza bi zakričala, naj klici poezije Utopie božajo s še tako toplo incestoidno melanholijo.