Bum!!! In nam je zadnja premiera letošnje sezone na odru Male drame v režiji Sebastijana Horvata eksplodirala v obraz. Potem pa si predstavljajte, da se je zgodila še v počasnem posnetku, v takšnem, ki ti dovoli odplavati v vesoljske širjave. S sporočilom v steklenici. Brez ladje, brez obale na obzorju.

Nekaj sporočil za vesolje je sodobna igra mladega nemškega dramatika in pesnika Wolframa Lotza, tokrat sploh prvič uprizorjena na enem izmed slovenskih odrov. Nekonvencionalno besedilo raznolikih segmentov, digresij, nesmislov o nesmislih, ki postaja proti koncu bolj in bolj prestreljeno z opombami, predstavlja odmik od dramske strukture, na nek način eksplozija sama po sebi.

Junaka, označena kot sodobna Vladimir in Estragon, nas pričakata v sobi, ki jo zamaka in je rahlo poplavljena. V takšnem prostoru se v poplavi besedila zamaknjeno opotekata krivonogi Lum, igra ga Aljaž Jovanović, in pritlikavi Purl Schweitzke, igra ga Bojan Emeršič, sužnja dramskega teksta, ki jima je določil to mesto, a ju oropal razloga in smisla. Zato se ga odločita določiti sama: skleneta, da je to možno le z otrokom, torej z nečim skupnim, kar bi nastalo in bilo tu zaradi njiju.

Mizanscena vselej deluje v več planih in dinamizira momente dolgih govorov in digresij ter predvsem opomb, ki jih v tokratni uprizoritvi Nine Ivanišin podaja Hilda. Zaradi takšnega izhodišča zahteva gledalca pripravljenega na preživljanje besednega preobilja – nakazovanje sodobne izpraznjenosti in pomanjkanja smisla –, a to dejstvo ne izničuje odrske živosti in igrivosti med nastopajočimi. Zajetne digresije dramske predloge se ob dramaturški zamejitvi in režijskem ironiziranju transformirajo v učinkovitejše impresije, govori so v odlični igralski izvedbi splavljeni kot barčice, na katerih se je možno pustiti odnesti v vesolje, opombe pa mestoma poskrbijo za poetično nadrealistično zmedo.

Kljub temu da se liki bolj ali manj vzpostavljajo kot karikature, jim odmerjeni odrski prostor predstave dovoljuje dovolj kisika, ki ga paradoksalno v vakuumu vesolja ne morejo krasti drug drugemu. Poleg tega jih je večina težkih deformirancev, obstrancev ali pravih pravcatih mrtvecev, kar se nam dandanašnji lahko kaj hitro zazdi kot reminiscenca dežele zombijev. Tem uspe skupaj, tako tokratna uprizoritev, osmisliti svojo razbitost in razpršenost le ob zibanju bokov na pop komad, ki ga v svojem zabavnem šovu vrti Gregor Baković kot Vodja poteka, edini, ki si prizadeva za z razvedrilom vzpostavljen red, prek njegove naprave pa je enobesedno sporočilo možno poslati v vesolje.

Besedilo in posledično tudi predstava v svoji strukturni ali bolje rečeno kaotični težnji, da bi se približalo oziroma bilo tako imenovana izpraznjena resničnost, na trenutke deluje pretenciozno in z lastnimi sredstvi osvobajanja od predpisane dramske forme začne ponavljati prastaro hibo dadaistov in nadrealistov: opozorili bomo na nesmisel s tem, da bomo opozorili na nesmisel.

Glede na dramsko predlogo, ki se do obisti igra z vlogo komunikacije in jezika ter ju premetava in razgrajuje, razen občasnega, pregovorno sodobnega ironiziranja, sama predstava po radikalnejših uprizoritvenih postopkih ne posega, s tem pa v veliki meri ostaja na sicer ne ilustrativni, a vseeno dobesedni ravni. Razlog je mogoče iskati v že tako zahtevnem besedilu, ki bi znalo z malce manj prizemljeno in dobesedno režijo izpasti bolj kaotično, hkrati pa s tem predstavlja past za ustvarjalca, ki si posledično v kontekstu gledališkega jezika ne drzne iti, kamor je pred njim šla predloga. Deklarativnost zavedanja, da gre za gledališče, v besedilu še ne pomeni apriornega zavedanja v sami uprizoritvi, zaradi tega ta včasih deluje kot ne preveč subtilno igranje z vprašanjem smisla oziroma nesmisla oziroma smisla oziroma … No, saj ste dojeli.

Kljub temu pa bi, ob drznejši režiji, morda celo lahko rekli, da je bila zamujena priložnost za najbolj politično od Horvatovih uprizoritev, seveda če dopustimo, da se nam v misli prikradejo besede Hansa-Thiesa Lehmanna, po katerem: »gledališče pravzaprav ne postane politično z neposredno tematizacijo političnega, temveč z implicitno vsebino svojega načina predstavljanja.«

Predstava je potemtakem odpiranje prostora, kjer se lahko utelesijo prizadevanja po osmišljanju, da bi se razkrila v svoji nesmiselnosti. Struktura pripovedi je vzpostavljena, da bi razstavila samo sebe in tako opozorila na načine, ki so v njej implicitni. Z ostrejšim premislekom razmerja med besedilom, vlogo, igralcem in okoliščinami uprizoritve bi morda te iste samoumevnosti, po katerih proizvajamo smisle, igramo svoje vloge in postavljamo ter spoštujemo pravila, v tokratni uprizoritvi zaživele močneje, v polnosti gledališkega potenciala.