Butnskala, legendarna radijska igra iz leta 1979 v izvedbi Emila Filipčiča in Marka Derganca, še kar noče postati fosil. Glede na njeno dramatično intonacijo je pravzaprav nenavadno, da je oder zagledala 37 let kasneje. Strnjeno iz raznih navedb se je zgodilo nekako tako: pred štirimi leti je Marku Dergancu nekdo navrgel željo, naj po Butnskali nariše strip, kar ga je spravilo v smeh. Njen specifično grotesken humor naj ne bi bil ekvivalentno prenosljiv v besedo in sliko. Leta 2014 je strip vseeno izšel. Derganc ga je zasnoval kot natančen tipkopis s podobami akterjev, ki vsi nosijo variacije Filetovih in Dergijevih obraznih potez, saj sta radijsko igro v celoti improvizirala sama. Strip je nato prišel v roke dramaturginje Marinke Poštrak, ki je evforija v osemdesetih v Mariboru ni dosegla, jo sezul in dogodila se je koprodukcija PG Kranj ter SMG Ljubljana.

Oddajana z valov Radia Študent je radijska nadaljevanka v šestih delih požela nepričakovano slavo. S kasetami razpečevana, splošno imitirana in ekranizirana v filmu Francija Slaka leta 1985 pa je postala kult. Torej, od radia in televizije v osemdesetih do stripa in odra v novem mileniju. Vito Taufer se sicer podpiše pod večino Filipčičevih dramskih del, ki so bila uprizorjena, z Butnskalo pa se je pravzaprav vrnil k njihovemu izvoru. Butnskala namreč kaže že precej slogovnih značilnosti, ki so se nato razvile in dopolnile v Filipčičevi dramatiki in tudi prozi. Mnoštvo likov, mešanje žanrov, totalno sproščen in žmohten jezik, asociativni tok dogajanja, ki preskakuje, in še marsikaj, vse to so formacije, ki zaznamujejo že Butnskalo.

Podobno kot Derganc v stripu se je tudi Taufer odločil za zvesto sledenje predlogi, zato tako radijska igra kot njena krstna gledališka uprizoritev vsebujeta skupne pluse in minuse. Taufer jo je z asistenco študenta gledališke režije in pesnika Jana Krmelja ter dramaturgijo Marinke Poštrak adaptiral bolj ali manj zgolj na ravni dolžine, tako da so nekatere prizore opustili, sem in tja pa tudi kaj zgostili. Aktualizirali so jo prav tako minimalno, saj naj bi bila že sama po sebi žal še vedno dokaj aktualna.

Številčna zasedba je na ravni igre servirala klasično situacijsko in mimično komiko. V dveh primerih pa režiserska taktirka te igre ni efektno zastavila. Izbira Matije Vastla za vlogo Ervina Kralja se izkaže za povsem neprimerno. Ervin Kralj je lik melanholičnega nablojenega literarnega komparativista, ki ga pod dozo in od tuhtajočih misli nabutanega na ulici sname profesor takiste komparativistike s tremi doktorati, da ga uvede v neko drugo butanje.

Skozi radijsko igro in tudi predstavo ostane pasivistični dvomljivec in bolj kot ne obstranska priča, ki se mora med bojem s steklimi lisicami znova nokavtirati s substancami in na koncu jima s profesorjem, intelektualcema v spodvrženem totalitarnem režimu, ne preostane nič drugega kot še danes priročna rešitev – beg v tujino. Leta 1979 v Afriko, v predstavi pa kar v vesolje, kajti v kapitalizmu naj bi postalo to bolj fensi. Ampak Vastl se radijskemu Ervinu niti malo ne približa niti ne proizvede sodobnejše variacije, ki bi s prezenco smiselno odigrala to vlogo. Vastl je na odru preprosto preveč skuliran in brezizrazen, zgolj odrecitira in skadi svoj delež, ta skuliranost pa je glede na radijsko varianto lika v predstavi nefunkcionalna ali vsaj glede na celoto neenakomerna »posodobitev«. Tudi kostumografsko je neustrezno izstopal glede na ostalo bolj retro zasedbo.

Podobno ne zadosti tudi lik Eminence v izvedbi Mihe Rodmana, kar pa ne pripisujemo njegovim igralskim sposobnostim, ampak prej režiserjevi preozki odločitvi, da bo lik ilustriral bolj na ravni kostumografije, skupaj s scenografijo je Taufer namreč trojno oddelal tudi to. Eminenca je lider, glavni ovčerejec, ki vodi čredo butnskalarjev iz njihove delavske, intelektualne ali psihične bede v butnskalarsko razsvetljenje. Na odru tako postane nekakšen očetovski, osladno spodbudni don Corleone z zlatim prstanom, zalizano frizuro in oprijetim pulijem. Genialnosti ali sodobnejši in izvirnejši variaciji radijske Eminence se žal ne približa. Filipčičeva radijska interpretacija skozi zateglo čeznosno in melodično duhovniško zaneseno govorico je glede na funkcijo lika mnogo bolj komična in smiselna.

Preostala zasedba je komičnost tipiziranih likov skozi gestikulacijo in mimiko dosegla precej bolj učinkovito. Od Vesne Jevnikar in Mojce Partljič v vlogah sester Fanči in Mici, megalomanske oblastnice ter ostarele slovenceljske samice, do Daria Varge kot mutastega Valentinčiča in Blaža Šefa kot nemirnega, oportunističnega in blefirajočega profesorja.

Dramaturško predstava ohrani lastnosti radijske predloge. Dogajanje se začne in konča in medias res, zaključna razrešitev zapletov s poroko obvisi v zraku. Prva tretjina predstave poteka dialoško še normalno tempirano, v radijski varianti gre za prvi dve epizodi Zgodilo se je na terasi in Eminenca. V preostalih nadaljevanjih in predstavi pa se epizode začnejo prekopicevati in grmaditi, nasičenost dogajanja ne da počitka ne poslušalcu ne gledalcu. Filetu in Dergiju je zgleda v improvizaciji asociativni tok začel bliskati in preskakovati, kar v radijski igri zavoljo žanra funkcionira bolje kot na odru.

Da je obujanje k življenju del, kot je Butnskala, skozi nove žanre smiselno, je v prvi vrsti brezčasen razlog njen subverziven humor. Gledališki list ponuja kvalitetno analizo njenih zgodovinskih referenc, Filipčičevega sloga in kritike oblastnih mehanizmov ter raznih tipiziranih likov skozi groteskno sarkastičen ludizem. Povojni poboji, nekatere komunistične zablode in totalitarni režimi res sodijo v polpreteklo zgodovino. Toda. Prižge se televizija, na poročilih se prestreže s solarijem eminentno vzdrževana polt nekaterih političnih voditeljev, preklopi se na nova24.tv, ki so prvi v vrsti za resnico. Itn. In butanje v skalo se l. 2016 zazdi povsem na mestu.