V četrtek, 5. 12., je bila v Slovenskem mladinskem gledališču premierno uprizorjena predstava Pavla nad prepadom v režiji Matjaža Pograjca. Tekst, ki ga je za projekt napisal romanopisec Andrej E. Skubic, govori o življenju pionirske alpinistke in kinematografske podjetnice Pavle Jesih. Prikazani so njeni boji z višjimi silami, človeškimi napakami in lastno vztrajnostjo v gorah, kjer se je uveljavljala kot prva slovenska alpinistka in v kino poslih, ki jih je vodila v času partijskega vzpona.

Predstava se začne z impresivnim in odlično usklajenim plesnim vložkom, kjer se brez besed na odru odvrtijo in se drug z drugim zapletejo vsi igralci. Na splošno gre pohvaliti izdelan gib in izredno fizično pripravljenost ekipe. Del scenografije je namreč velika plezalna stena, po kateri igralci ves čas plezajo. Na oder pa prihajajo skozi vse mogoče luknje in skrite prostorčke. Scenografija na splošno dobro deluje, z že omenjeno steno zadaj in na stropu ter s preprostim pohištvom spredaj. Nekoliko drugače bi ocenila video animacijo, ki dobesedno prekriva celotno scenografijo in dogajanje ilustrira s pomočjo preprostih klišejskih okraskov. Vse skupaj zgleda na meji kičastega, kar je škoda za osnovno scenografijo, ki bi gola lahko dobro funkcionirala.

Pavla Jesih se je rodila leta 1901 v premožni družini. Imela je kapital, voljo in talent, da je postala lastnica in upraviteljica več kinematografov v nekaj slovenskih mestih. Oddih od posla je iskala v slovenskih gorah, kamor je zahajala z moškimi alpinisti. Edina ženska kolegica alpinistka je bila takrat Mira Debelak. Pavla je bila v gorah neustrašna in je preplezala mnogo novih smeri. Plezalno kariero je žal upočasnila huda alpinistična nesreča, v kateri je grdo padla in se poškodovala. Potem se je lahko še bolj posvetila filmu. Že pred drugo svetovno vojno je imela mrežo kinodvoran v Celju, Ptuju in Ljubljani.

Ob koncu vojne se je Pavla vrnila v gore in skupaj s kolegom Čopom prvič preplezala osrednji steber severne triglavske stene. Ta vzpon je Skubicevi dramatizaciji služil kot dramaturški lok. Od začetnih težav, do vedno novih in resnejših komplikacij, sporov s partnerjem in seveda do končne zmage. Trnova pot se paralelno ponovi tudi v poslovnem življenju, kjer Pavli grozi nasilen odvzem kinematografov na podlagi lažnih udbovskih obtožb in apetitov nekaterih zloveščih partijskih funkcionarjev.

Pavla kot neustrašna in odločna ženska preživi vse padce, zavrne vse nizkotne ponudbe in kljub nasilnemu poslabšanju socialnega statusa ohrani svoje dostojanstvo. Igralka Katarina Stegnar je na tiskovni konferenci pred premiero povedala, da ji lik Pavle daje občutek, kot da lahko obstaja samo v literaturi, ker je tako črno-bel. Pavla Jesih je bila najbrž zares izjemna ženska, a njeno junaštvo in na drugi strani zlobnost komunistične oblasti je v predstavi predstavljeno enostransko in celo klišejsko. Pomembna misel predstave, da se v družbi prepogosto dogaja, da svobodne in napredno misleče ljudi lahko hitro povozijo razni mafijski šefi, vplivni politiki ali strici iz ozadja, zato morda ne izpade tako prepričljivo, kot bi lahko.

Pavlino življenje je vsekakor pomembno za razumevanje naše politične preteklosti in sedanjosti. Toda precej pripovedna in dokumentarna dramatizacija uprizoritev igralce ujame v golo ilustracijo Pavlinega življenja in njenega junaštva. Oder je s tem naravnost zasičen, saj lahko poleg zgovorne glasbe, scenografije, besedila in igre, gledalec enake poudarke spremlja še skozi video animacijo, ki je naložena preko scenografije. Animirane slike v obliki ogromnih pajkov, ki visijo na nitki, hkrati ko Pavla pleza, romantični sončni zahodi, ogromna jata narisanih golobov in dežne kaplje, ko jasno slišimo, da dežuje, ustvarjajo preobloženost izraza in delujejo smešno.

Igralci v tej poplavi znakov niso imeli dovolj prostora za prepričljivo igro. Agonija Katarine Stegnar, ki igra žensko v primežu groze in nasilja, žensko nad prepadom, se ne more razviti in njen krik žal izzveni v prazno. Predstava govori o ženski, ki je bila zaljubljena v gore in v film. Lepoto gora je na odru težko prepričljivo pokazati z direktno reprezentacijo v stilu naslikanih kulis in sončnih zahodov. Sodobni oder pa tudi ni preveč naklonjen črno-belemu slikanju junakov na eni in hudobcev na drugi strani. Dokumentarna pripoved o pogumnem življenju Pavle Jesih bi bila tako morda veliko bolj doma na filmskem platnu oziroma na televizijskem ekranu.