Pozdravljeni v dnevnem recenzentskem terminu scenskih umetnosti Radia Študent, v katerem se bomo danes posvetili preostanku letošnjega programa mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival. V prvem delu premisleka smo prejšnji teden predstavili tri koreografije, ki so gradile na izsledkih fenomena movement researcha oziroma raziskovanja giba, rdeče niti letošnje izvedbe festivala. Za ostrenje fokusa na sicer samoumevno gibanje so avtorji predstav telesa večinoma izpostavili nevsakdanjim situacijam, tako s scenografijo kot s plesnimi tehnikami, kar je občinstvu omogočalo razvozlavanje gibalnih logik in vzgibov.

Povsem nov pogled na gibanje dobimo tudi, če stopimo korak nazaj in se vprašamo, kaj je gonilo giba. Enemu od odgovorov na to vprašanje smo bili priča 27. novembra v delu Jonathana Burrowsa  in Mattea Fargiona Duet, kjer oba sedita, ki bi ga lahko zaradi načina inscenacije prej kot za plesno predstavo označili za kinetični koncert. Burrows in Fargion med predstavo sedita na stolih sredi dvorane Plesnega teatra Ljubljana in s svojimi okončinami, mimiko in zasuki teles izvajata geste, zapisane v partituri pred njima. Koreografija, ki jo običajno vodijo potlačeni spomini, takt ali asociacije, so tu prenesene na liste papirja, telo pa je s tem osvobojeno razmišljajočega diktata, saj številčne zapise zgolj prevaja v ples. Koreografija s tega vidika zablesti predvsem v trenutkih, ko je branje koreografskega jezika poudarjeno z zamujeno reakcijo, kadar plesalca dvakrat pogledata v partituro ali pa sta primorana obrniti stran. Predstava pa prav zaradi humornosti, ki izvira iz takšnih trenutkov, kljub preprosti tehniki nikoli ne izgubi občinstva.

S sorodnimi povnanjajočimi tehnikami, ki so sicer utelešene, operira tudi predstava Kar nosim s sabo slovenske koreografinje Andreje Rauch Podrzavnik, ki je zaradi zapletov s še vedno gibkim virusom žal izpadla iz letošnjega programa. Od prejšnje predstave se ta razlikuje po tem, da so tu povnanjene posledice gibanja in ne notranji telesni vzgibi. Prostran bel list papirja, po katerem se plesalci gibajo med predstavo, je po eni uri že popolnoma zmečkan, v gubah in grbinah nosi vtise plešočih teles in je na koncu predstave izobešen s stropa ter s tem monumentaliziran.

Omenjena odpadla predstava z vključitvijo verbalnega pripovedovanja in izjemno asociativnih telesnih položajev virtuozno predstavi tudi zmožnost plesa, da vživetemu gledalcu ne omogoča le raziskovanja giba, temveč tudi občutij, ki jih ta proizvaja. Zgleden primer predstavlja tudi Utripanje poljsko-nemške plesalke Anne Nowicke, ki smo ji nekaj minut kritiškega premisleka na naši frekvenci že namenili, izražena pa je tudi v plesni predstavi Ion grškega kolektiva pod taktirko Hristosa Papadopulosa, ki smo si jo v sklopu festivala 1. novembra decembra ogledali v Kinu Šiška.

Valovanje kolektivnega telesa, ki ga tvori deset plesalk in plesalcev v kavbojkah in nogavicah, v omenjeni predstavi spominja na nekakšno migajočo amorfno snov, najdeno na morskem dnu. Predstava se začne v skorajšnji temi, ko množica tekajočih stopal po odru nasuje bel prah, ki naredi celotno površino spolzko in s tem onemogoči velepotezne akcijske geste. Plesalci so omejeni zgolj na horizontalno miganje po nožnih prstih, ki z ritmično glasbeno podlago in njihovo sinhronostjo učinkuje hipnotično, celo mamljivo. To nas lahko spomni na besede Jonathana Burrowsa, da bi včasih res raje plesali kot pa ples le gledali.

Drugega novembra decembra smo se tako že bali, da se bo CoFestival 2021 poslovil s še neizpolnjeno željo po fenomenološki razširitvi videnega, nato pa smo prestopili prag Kina Šiška pred plesno predstavo Vsak zdaj je čas, prostor slovenske plesalke in koreografinje Snježane Premuš. Premuš medlo osvetljeno dvorano skupaj s soustvarjalci za soplesalce in občinstvo preobrazi v zvočno-vizualno pokrajino, ki med drugim vsebuje naslednje percepcijske prostore: uglaševalna krajina, bralni prostor ter telesna krajina 1 in 2, kakor razberemo z zemljevida, s katerim smo bili opremljeni ob vstopu v prostor.

Ko se občinstvo posede, nas začno z vseh strani sočasno stimulirati različni dražljaji od šepetajoče govorice v uglaševalni krajini do rahlega šuma pod tušem. V telesnih krajinah se plesalci Dragana Alfirević, Anja Bornšek, Dejan Srhoj, Tina Valentan in Premuš sama naenkrat znajdejo v različnih konfiguracijah, saj celotno predstavo nenehno prehajajo med posameznimi postajami. Njihovo gibanje sledi parametrom body-mind centeringa, ki je v delu Premuš prisotno že poltretje desetletje, ta predstava pa je nadgradnja projekta iz leta 2019. V njej je gibanje definirano v istem trenutku, ko je ustvarjeno, naša percepcija pa je poudarjeno čutna. Oko publike se nikakor ne more osredotočiti na množico dogajanj, ki nas obdaja z vseh strani, zato raziskujemo prostor skupaj s plesalci, zaradi odprte zasnovanosti pa se lahko očesu pridruži celotno telo.

Resničnega učinka, ki ga je na nas imelo prisostvovanje uglaševanju na mirne gibe mehkih intenzitet s poudarjeno empatično noto, pa se ne zavemo, vse dokler ne stopimo iz dvorane nazaj v vrvež večerne Ljubljane. Med predstavo smo postali pozorni na najmanjše subtilnosti; ko smo se želeli premakniti med percepcijskimi prostori, smo to storili pazljivo, nežno in tiho, s konstantnim zavedanjem mehkih dražljajev v svoji okolici. Ko tako stopamo skozi vetrolov, se nam lahko za trenutek zazdi, da skozi portal v resnični svet vstopamo kot novi ljudje.

Body-mind centering lahko imamo za utelešen pristop do svojega prehodnika, movement researcha, in kot takega za organizacijski princip pri snovanju predstave. Rdeča nit letošnjega CoFestivala najbolj zablesti, ko raziskovanje giba tvori organizacijski princip ali percepcijsko prizmo, skozi katero smo pozorni na svoje gibanje in gibanje pred seboj. Ta je namreč smotrna tudi z gledalčeve perspektive, ki je lahko z gibanjem uglašen le z izkustvom in/ali potopitvijo v predstavno atmosfero. Vživetost gledalca pa predstava pridobi zgolj s prepoznavnimi kodi, ki pa so lahko čustveni, asociativni ali čarobni, kakor se nam je zdelo na koncu zaključne predstave. Žal nam je le, da smo bili v svoji popolnosti z gibanjem uglašeni šele, ko se je festival že poslavljal.