Spodobi se in pravično je, da se ob jubilejni – deseti – ediciji CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, s pogledom v preteklost otresemo samoumevnosti, v katero ima potencial prerasti vse, tudi sodobni ples. Ta v Sloveniji vedno znova preseže svoje resnično nezavidljive infrastrukturne pogoje in ustvarja izjemno kvalitetne predstave, udejanja pa se tudi v teoretskem diskurzu in publicistiki, ki je bila v festivalsko ponudbo vključena v obliki stojnice Slovenskih gledaliških založnikov. CoFestival, ki se je v zadnjih desetih letih profiliral kot največji slovenski festival sodobnega plesna, je za razliko od bienala sodobnoplesne umetnosti Gibanica v programski selekciji usmerjen navzven, možnost, da povabi tudi umetnike iz tujine, pa mu omogoča snovanje konceptualno koherentnih programov. Letošnja ekipa CoFestivala omenjenemu boju proti samoumevnosti ni posvetila zgolj razstave Dokumenti plesnih sodelovanj 2012–2021 na Krakovskem nasipu, temveč je okoli te logike zasnovala celoten program letošnjega festivala, sidriščno točko pa je našla v fenomenu raziskovanja giba.

Raziskovanje giba, v izvirniku movement research, se je pojavilo v New Yorku v poznih 70-ih letih kot poskus razširitve razumevanja plesa mlajših generacij plesalk in plesalcev, ki so se uprli ortodoksni tehničnosti starejših generacij, v katero je moderni ples prerasel. Postmoderni oziroma sodobni ples so koreografi, kot so bili Kenneth King, Trisha Brown, David Gordon in Sarah Rudner, poskušali izčistiti vseh slogovnih, tehnoloških in avtoritarnih navlak, kar so dosegli s seganjem po drugih telesnih praksah in stvarjenjem predstav, namenjenih plesalcem samim. Raziskovanje giba sicer zavzema mnoge oblike in pristope, zato na tej točki povzemimo besede Dragane Alfirević – ene izmed članic umetniškega odbora CoFestivala - ki je v uvodnem nagovoru občinstvu na srce položila misel, da letošnji program od gledalca ne zahteva intelektualnega napora, pač pa zgolj golo uglašenost z gibanjem teles, ki jih bo videl pred seboj.

V otvoritveni predstavi Odsev nemške koreografinje Isabelle Schad, ki smo si jo 25. novembra ogledali v Kinu Šiška, preprosto uvodno misel prepoznamo v njeni celoti, prežeti s samoumevnostmi, ki zaznamujejo gib. V uprizoritvenih tehnikah so se zato ustvarjalci - predstavljeni na letošnjem CoFestivalu - posluževali stvaritev nevsakdanjih situacij, v katerih tudi vsakdanji gib pridobi nove dimenzije. V Odsevu je enajst plesalk in plesalcev postavljenih na velikanski vrtljivi oder, ki gib razdvoji od svojega običajnega spremljevalca: premikanja. Ob hoji po obodu odra v smeri urinega kazalca se plesalčevo telo kljub gibanju ne premika, kadar pa plesalec stoji pri miru, ga oder premakne sam. Gibanje in mirovanje plesalcev na prvi vtis ustvarjata čudovite vizualne konstelacije, ki jih zaznamujeta minljivost in efemernost giba samega, za vizualnim pa se nahaja tudi premetena poizvedba o logiki giba.

Ko se vrtenje odra ustavi, plesalci z izjemo Przemeka Kaminskega zapustijo naše vidno polje, osamljeno telo pa z iztegnjeno laktjo v dlani druge roke seže v nebo. Postopoma se mu začno pridruževati soplesalci, ki z okončinami tvorijo migajoče kompozicije, te pa ponovno zažarijo predvsem kot kolektivno telo, ki ga giblje množica samosvojih teles. Z vložki, kot je premikanje soplesalčevih teles kot marionet, se mehaničnost telesa še poudari, njegovo gibkost pa se raziskuje prav v registru mehanične organizacije organizma, ki ga zaznamujejo štiri artikulirane okončine, ženejo pa ga notranje gibalo in zunanji impulzi.

Druge predstave znotraj festivalske ponudbe so do izsledkov pionirjev movement researcha pristopale drugače. Na papirju je največ kriterijev raziskovanja giba izpolnjevala predstava Nemogoča dejanja bolgarskega koreografa Jasna Vasileva, ki je gib raziskoval na primeru solistične sekvence Nutricula, v izvedbo katere je vpeljal improvizacijo, demokratizacijo pogleda, poudarek telesnih meja in ezoteričnost sodobnoplesne prakse. Sekvenca sestoji iz hoje po odru, ki se začne, še preden občinstvo vstopi v dvorano. Posede se okrog plesišča ter s tem razblini hierarhijo pogleda, ki se ji je postmoderna generacija plesalcev prav tako želela odpovedati, a je bila sicer prisotna v večini drugih predstav letošnjega programa. Plesalec se čez čas ustavi na naključnem delu odra, razpre roke in pade na tla. Na tej točki se začne po beli površini premikati na kakršenkoli način, le z nogami ne, lahko se plazi kot gosenica, lahko dela prevale, lahko hodi po rokah. Nato se ponovno vzravna in se namrdne ter začne z dlanmi raziskovati motorične kapacitete svojih obraznih mišic, zatem pa spet pade po tleh.

Catch koncepta pa je v tem, da Vasilev sola ne odpleše sam, pač pa pod žaromet postavi deset lokalnih plesalk in plesalcev, ki vsak na svoj način odplešejo omenjeni solo, vsi naenkrat, vsak po svoje. Kakor nas opomni koreograf pred pričetkom predstave, je ta rezultat tridnevne delavnice, izvedene v okviru CoFestivala. Zaradi različnih konstitucij, starosti, stopnje treniranosti oziroma – na kratko – omejitev posameznih teles je bil vsak solo specifičen. Prav tako v maniri raziskovanja giba odra ne naseljujejo le vitka mlada telesa, temveč nas v raziskovanje notranjih logik telesa povede tudi vključitev tako izkušenih plesalcev kot še uveljavljajočih se.

Kljub očitnemu izpolnjevanju vseh nastavkov raziskovanja giba pa se sama gledalska izkušnja enourne sekvence dveh padcev v desetkratni ponovitvi skladno z naslovom predstave izkaže za nemogoče dejanje. Omenjeno predstavo namreč pesti problem, ki smo ga programu CoFestivala očitali že v preteklosti, in sicer telesno-gibalna podrejenost teoriji plesa, zaradi katere telo v konteksu predstave ne zažari kot avtonomno, tudi gledalska izkušnja pa izzveni na ravni razpotegnjene demonstracije ex-cathedra.

Slab okus, ki nam ga je v ustih pustila teoriji podrejena praksa laboratorijskega raziskovanja, pa je bil še isti dan, v ponedeljek, 29. novembra, popravljen z ogledom predstave Zamišljeno koreografinje in plesalke Sheene McGrandles. V njej plesalki, poleg McGrandles še Annegret Schalke, prav tako odplešeta zgolj eno sekvenco – obhod lesene stene, postavljene na oder Lutkovnega gledališča Ljubljana, v več ponovitvah. Vendar pa plesno predstavo od prej omenjene razlikuje pozornost na dramaturgijo, zaradi katere je lahko izkušnja enournega opazovanja preproste gibalne premise tako mukotrpna kot zamaknjena.

V predstavi Zamišljeno je uspešen že sam vplet elementa nevsakdanjega, saj se koreografija s telesom igra kakor mešalna miza z zvokom. Izpostavi ga upočasnitvam, pohitritvam, prevrtljajem in raznim drugim gličem. Sozvočno s preciznim gibanjem teles, ki srhljivo vestno ponovijo vse idiosinkrazije svojih preteklih poti, slišimo glasbo, izpostavljeno enakim učinkom kakor gibanje plesalk, le da njuno gibanje izvira iz njiju samih. Ob vsakem ponovnem obratu plesalk izza lesene stene se občinstvo zazanka v boljše razumevanje njunega gibanja, ki pa za ustrezanje selektorskim kriterijem ni potrebovalo afirmacije organskosti gibanja, temveč je na trenutke izpadlo humanoidno, v kombinaciji z nepredvidljivostjo naslednjega gliča pa nas je zadržalo na koncih sedežev.

V današnjem recenzentskem terminu smo uspeli odstreti le prgišče raziskovalnih prizadevanj letošnjega CoFestivala, zato pa vas, velecenjeno poslušalstvo, na dotične radijske valove ponovno vabimo v prihodnjem tednu, na CoFestival, 2. del: gibka raziskovalnost.

Avtorica izvirnih fotografij: Urška Boljkovac

Avtor glasbene podlage: Max Cooper