Dramsko besedilo Jerebika, študelj, ples pa še kaj Simone Semenič postavi pred nadobudno režiserko ali režiserja dve težje uprizorljivi zagati. Naprej useka s trdo pornografijo, saj se debelušni Primorci v predlogi vse poprek dajejo dol, ližejo, vlečejo, fukajo, žvalijo in drkajo. Subtilnejši izziv predstavlja sama struktura teksta, ki s časovnimi skoki v prihodnost in preteklost, prizori v počasnem posnetku in hitro menjavo med prizorišči sledi filmski, ne pa gledališki logiki. Pred dobrimi tremi leti je režiser Janez Janša z inscenacijo, v kateri smo gledalci uro in pol sledili zgolj drsenju besedila na videoprojekciji, našemu domišljijskemu zapolnjevanju vrzeli v tekstu pa je pomagalo zvočno ozadje Eduarda Raona, s šumi iz kuhinje, gostilne in tako naprej, ponudil dokaj elegantno rešitev problema. Ker je bilo slikanje erotičnega filma v lastni glavi tako učinkovito, se nam je ob takratni recenziji zapisalo vprašanje, ali bo tudi napovedana dramska uprizoritev uspela ohraniti vrzeli dramske predloge, ki so gledalcem omogočile produktivno tvorjenje smisla in občutij, oziroma ali bo uspela z odrskimi strategijami najti nova polja odprtosti. Lanskega oktobra smo končno dočakali dramsko verzijo v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča, ki je odrsko premiero doživela že julija, režijske vajeti pa je v roke vzel Jure Novak. 

Najprej pa naj na hitro obnovimo pripovedni okvir. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1963 so prebivalci vasi v Vipavski dolini postavljeni pred dilemo – ali iti na mašo škofa Janeza v cerkev ali na govoranco partijskega funkcionarja Janeza ob proslavi ob Dnevu graničarjev JNA, ki jo v telovadnici osnovne šole zanalašč organizirata ravnateljica in njen mož. Politični intrigi je dodana še vaško opravljiva, saj se je v vas vrnil Rajko, nezakonski sin menda enega ali drugega Janeza, ki ju vseh 30 let po “grehu” ni bilo naokrog. Večina pogovorov se vrti okoli Rajkove bivše ljubezni Višnje, ki naokrog špancira v rdeči oblekici in jo vsak teden drug jebač pelje na izlet v Trst – po še eno novo obleko. Poglavitna subverzivnost dramske predloge je, da pusti nastavljenemu dramskemu konfliktu izzveneti v prazno – najprej en Janez odpove mašo, nato drugi Janez odpove proslavo. Namesto tega prevlada cinematičnost s poudarkom na čutnem veselju sedanjosti – s spolnostjo, vonji kuhinje in italijanskimi šlagerji, nad vsem pa lebdi duh spolne revolucije. Tako se tudi vaščani na koncu zgodbe namesto na partijski proslavi ali pri maši znajdejo na plesu. V deus ex machina razpletu zaplešeta tudi Višnja in Rajko, ki prej nista spregovorila besede. 

V Novakovi uprizoritvi najprej pritegne scenografija Urše Vidic s hkratnimi vzporednimi prizorišči, ki so vedno, ne glede na to, v katerem od njih ravno sedaj poteka dialog, naseljena s temi ali onimi liki. Vas zaživi med kuhinjo v župnišču na levi, oštarijo na desni, šolsko telovadnico hkrati v globini odra in na rampi ter kolesarsko potjo, ki vse skupaj obkroža. Iz novogoriške polovice zasedbe, predvsem ženskega tria – Marjute Slamič, Patrizie Jurinčič Finžgar in Ane Facchini –, butneta žmohtni primorski temperament in narečje, ki zaženeta srce predstave. Vanj se naselijo vonji kuhinje, tisti pravi socialistični vrčki in drugi časovno ustrezni rekviziti. Gledalski pogled se razprši po mnogoterih simultanih dogajanjih, ki mehko prehajajo iz enega v drugega. Cinematičnost še podpreta nagca iz mladinskega gledališča – Matej Recer in Primož Bezjak –, ki z lulčki veselo opletata naokoli tudi v prizorih, kjer bi to bilo sicer čudno, s tem pa predstava pridobi simpatični pridih fantastike oziroma magičnega realizma. Iz tega veselja in čutnega puhtenja začne vznikati mehka erotika – roke pod kiklo, obrazi stokanja, šlatanja, kakšen jošek tu in tam. Novakova uprizoritev preplete realistične in postmodernistične prijeme, se ob poti še pusti navdihniti s filmskim medijem ter tako na ravni odrskih podob in temperamenta celotne zasedbe proizvede tisto odprtost, ki smo jo iskali. A ko smo na robu čutne ekstaze, gredo stvari v kurac. 

Problem so seveda prizori seksa. Ko bi razpršeno čutno bohotenje po dramski predlogi moralo preiti v pornografijo, se zgodi rez. Na oder prikoraka stroga poštirkana nuna sestra Helena v izvedbi Nataše Keser in nam kobajagi provokativno in po nepotrebnem arogantno zdeklamira didaskalije, ki opišejo spolni prizor. Če se je prej naš pogled razprševal po odru in vpijal detajle, vonje, atmosfero, socialistične rekvizite in ne povsem zavestno vse skupaj gnetel v čutne vtise, smo naenkrat ostro pahnjeni nazaj v svoje sedeže. Kot bi med ogledom filma, ko pride do žgečkljive scene, kdo ostro zaprl laptop in zabevskal: TU PA ZDAJ FUKAJO! Neposrečena rešitev središčnega izziva dramske predloge ubije vso domačno veselo čutno puhtenje in erotiko, ki jo predstava pred tem proizvede. Nič bolje ni niti, ko nastopajoči sami zdeklamirajo opise seksa. Ali ko po zgledu srednješolskih predstav igralci zakrijejo spolni prizor, ki kao poteka za njimi.

Če torej primerjamo uprizoritveni strategiji Janševe in Novakove verzije, lahko ugotovimo, da Janša bolje reši težavo pornografskih prizorov, prav tako pa v njegovi izvedbi lažje sledimo zgodbi. Povedno je, da je Janša dramsko predlogo skrajšal in odstranil prizore, ki bi lahko ustvarili dramski konflikt, saj se je zavedel moči in omejitev svojega pristopa. Nenavadno je torej, da Novak in njegova ustvarjalna ekipa niso podobno diagnosticirali, v čem je njihova uprizoritvena metoda močna in kaj je onkraj njenega dometa. Nemara je pri vztrajanju na spolnih scenah ustvarjalce zavedlo branje začetne didaskalije Simone Semenič, naj igralci, ki imajo težavo z goloto in spolnostjo na odru, ne nastopajo v predstavi, kot provokacije dramskemu gledališču, na katero so dolžni odgovoriti. Zlahka bi denimo lahko posegli po tradiciji dramskega gledališča, v kateri se o neuprizorljivih dejanjih – smrti in spolnosti – zgolj poroča: recimo v liku sla, ki je ravno prispel iz bojišča. Ta pristop je ponekod vpisan že v predlogo in ga Novakova uprizoritev zelo učinkovito uporabi v prizoru, kjer Višnja – Patrizia Jurinčič Finžgar – slikovito opisuje Bogdani – Marjuti Slamič – svoje s spolnostjo začinjene izlete v Trst ter s tem doliva gorivo gledalčevi domišljiji.

Poleg že omenjene cinematičnosti in buhtečega primorskega temperamenta naj za zaključek izpostavimo še najpomembnejšo vrlino Novakove uprizoritve. Že omenjeni ženski trio (Slamič, Jurinčič Finžgar, Facchini) – s podporo Drage Potočnjak, Damjane Černe in Helene Peršuh – v podobah samozavestnih, veselih in čutnih babnic kot glavnih protagonistk dogajanja, uprizori pozitivno afirmacijo ženske seksualnosti in s tem ostro zareže v žal še vedno prisotno tradicijo mučnega trpečega patriarhalnega fuka v slovenskem dramskem gledališču. Le še sestro Heleno moramo prepričati, naj se iz kontrarevolucionarne vloge v tej uprizoritvi vrne k podobi blažene čutnosti iz predloge. 

*** *** ***

Foto: Ivian Kan Mujezinović