Leta 2023 nas je slovensko gledališče blagoslovilo ne le z eno, ampak kar z dvema uprizoritvama the gejevske drame Angeli v Ameriki, ameriškega avtorja Tonyja Kushnerja. Po majski premieri drame v režiji Ivice Buljana v Mini teatru je oktobra sledila priredba drame še v režiji Nine Rajić Kranjac v Slovenskem mladinskem gledališču. Angeli vsekakor niso preprosto še ena drama, temveč specifično gejevska drama, ki jo je akademik Nasrullah Mambrol opredelil kot igro, ki je posebej napisana ali uprizarjana s strani homoseksualcev za večinoma homoseksualno občinstvo in se zato ukvarja s socialnimi, političnimi in osebnimi posledicami pripadnosti spolni manjšini. 

Dvema uprizoritvama v istem koledarskem letu navkljub so gejevske drame na slovenskih odrih prava redkost. Do Angelov v Mladinskem na institucionalnih odrih namreč sploh še niso bile uprizorjene. Tako je tudi z dramami, ki bi bile nasploh narejene od in za spolne manjšine – izključevši uprizoritve Hiše Marije Pomočnice, ki pa lezbištvo tudi bolj kot ne naredi za osebno okoliščino likov, in ga s tem izrazom tudi nikoli ne poimenuje. V svetovnem prostoru pa sploh niso redke, in zahvaljujoč knjižnim izdajam ter filmskim in televizijskim adaptacijam jih tudi v ubogi mali Sloveniji lahko vidimo, in iz njih črpamo navdih. 15. aprila lani je bila tako v okviru Gledališkega studia Dramatikon Kranj premierno uprizorjena izvirna gejevska drama Ajdina Huzejrovića, Dan, ko je padal sneg, ki je navdih najbolj opazno, a neizpričano, črpala iz že omenjenih Kushnerjevih Angelov in iz v Sloveniji še nikoli uprizorjene drame The Boys in the Band Marta Crowleya.

Na 62. Linhartovem srečanju — največjem festivalu ljubiteljskih gledaliških skupin Slovenije – je uprizoritev prejela nagrado za igralca večera, najboljšo režijo in matička za najboljšo predstavo v celoti. Predstava je bila prav tako del programa ob 31. obletnici AKC Metelkova; v okviru kulturnega programa PekArt v Mariboru, Čufarjevih dnevih na Jesenicah in nenazadnje v okviru razstave v Mestnem muzeju Ljubljana, ki obeležuje 40-letnico LGBT gibanja v Sloveniji. Tam smo si nepričakovano uspečnico 6. februarja končno uspeli ogledati tudi mi. 

Dogajanje je umeščeno v beograjsko stanovanje, 13. januarja 2007, ko se je Srbija ravno osamosvojila od Črne gore. Tako spremna beseda kot replike z odra nam dajejo vtis, kot da bo zdaj končno prišlo do pozitivnih sprememb tudi za geje. Slednje pa ni ravno utemeljeno, saj je bila od leta 2004 pa vse do leta 2008 na oblasti desničarska, konservativna Nova demokratska stranka Srbije. Morda je pa k lažnemu občutku prispevala obetajoča zmaga lezbično kodirane Marije Šerifović na Eurosongu istega leta. Kakorkoli, v stanovanju se naposled zbere pet gejev in s tem tudi pet gejevskih arhetipov: to so rahlo feminin antropolog, katerega partner je pred kratkim umrl za aidsom, v izvedbi Mihe Štilca; tleskajoč kraljičnast cvetličar v izvedbi Jana Lisca; latentni kmet v upodobitvi Sebastijana Dajčmana; njegov ljubimec, učbeniški primer homo konzerve in pravnik, v izvedbi Ajdina Huzejrovića; ter njegova nekdanja ljubezen, izseljeni pisatelj, v izvedbi Marka Uršiča.

Tako kot v Crowleyevih The Boys in the band se liki počasi nabirajo na privat zabavi, in dramsko dogajanje postaja vedno bolj napeto, ko na dan privrejo negotovosti in neizrečenosti med posameznimi liki. Pravnik je na zabavo povabil latentnega kmeta, za katerega noče, da ve, da se druži s plamenečima kraljičnama, antropologom in cvetličarjem, ki pa poleg potiskanja nazaj v omaro kmetu zamerita tudi neotesanost. Dogajanje – tako kot pri Crowleyu — vrhunec doseže, ko se po predlogu enega od likov zasedba odloči igrati samodestruktivno igrico.

Dialogi drame so napisani in izvedeni spretno. Pri tem velja izpostaviti predvsem prepričljivost karakterizacije in suverenost igre Štilca in Lisca, medtem ko Huzejrović v svojih replikah in odzivanju pretirano uporablja očesno arkado, Uršiču pa nekoliko moteče kotičke ustnic vselej vleče v nasmešek. Tudi kemija med slednjima – nekdanjima ljubimcema — je prisiljena in neprepričljiva. Celokupno besedilu Huzejrovića uspe ujeti specifičnosti gejevskih druženj, njihovih likov in njihovega izražanja. Kot prisrčne duhovitosti velja izpostaviti repliki: »Pedri ne pijemo rakije« in »pa nič rekla, pekla, dala, spala,« ki jo v obsodbi feminiziranosti zabrusi pravnik. Tekst pa žal vsebuje tudi kar nekaj prežvečenih klišejev, kot so pretirana obsesija likov s štetjem kalorij, fetišizacija mlajših moških in obsesija s staranjem. Prav tako zmoti razlaganje gejevskih taborov (twinki, vidre, medvedi itd.), ki bolj kot iz skupnosti izvirajo iz njenih popačenih medijskih podob.

Uprizoritev skladno s poststonewallovskim gejevskim aktivizmom gradi na neposrednosti tematike, ki jo obravnava. Še pred začetkom dramskega dogajanja zasedba složno prikoraka na odrsko površino in nas pozdravi. Raznolikost profilov in arhetipov gejevskih likov nas opozori na to, da so geji vseh oblik in velikosti, ter da jih najdemo v vseh sferah družbe. Z opredelitvijo bližine in nebližine posameznih igralcev z izvornim materialom, s katerim zasedba prebije četrti zid in otvori predstavo, se vzpostavi tudi neposrednost in sprostijo zadržki publike do uprizarjanega materiala. Prepustimo se varnemu objemu gledališča, v katerem ostanemo nemoteni vse do samega konca uprizoritve …

Takrat se zasedba vnovič postavi na rob odrske površine in začne skozi četrti zid govoriti občinstvu. Huzejrović, ki je poleg teksta podpisan tudi pod režijo in dramaturgijo uprizoritve, nam začne predavati o vsebini predstave. To bi bilo v najboljšem primeru redundantno, tukaj pa se zdi povsem v nasprotju s tem, kar smo kot občinstvo videli sami. Ker uprizoritvi sami – po evidentnem mnenju režiserja — ni uspelo skomunicirati poante, jo režiser začne verbalno upravičevati. Pove tudi, da je uprizoritev nekako paradoksalna, saj je izvedena v LGBT friendly instituciji, v krogu obiskovalcev, ki so zaradi konteksta dogodka tudi sami povečini geji, nato pa nas eden za drugim igralci začno napadati s statistiko, koliko gejev še vedno umira v regiji, kot, da bi bili za to krivi mi. Igralci na tej točki ne izrekajo svojega besa nad resničnostjo teh podatkov, temveč z njimi napadajo občinstvo, ki so ga ravno pol minute prej označili za naše. Režija in dramaturgija uprizoritve Dan, ko je padal sneg se tako raztopita iz izjemno obetavne zmesi literarnega in performativnega gledališča v nereflektirane hibe teh žanrov. 

Prav tako pa iz uprizoritvenega vidika ne moremo mimo sporočila, ki ga predstava s tem zavzema. O izpostavljanih tematikah ponotranjene homofobije, femfobije, antipromiskuitetnosti in nenazadnje homonacionalizma imajo liki mnogo za povedati, ker pa predstava nima jasnega protagonista, deluje bolj polemično kot načelno. Četudi je v svoji utemeljitvi matička za najboljšo uprizoritev žirija Linhartovega zapisala, da »gre za teater s stališčem«, moramo tu izreči pravo nasprotje. S tem pa lahko izrazimo pomislek, ki pritiče tudi vsem akoladam Mladinčevih Angelov, namreč, da uspeh predstave v strejt svetu morda ni toliko rezultat kakovosti uprizoritve, kot nabiranja točk inkluzivnosti. No, o tem koliko refleksije tega pomisleka je bilo prisotnega, navsezadnje vejo zgolj selektorji in žirije.