55. člen Ustave Republike Slovenije se glasi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Pa sploh vemo, kdaj in kako je pravica do splava postala ustavna, kdo so bile zaslužne tete iz ozadja? Predstava s taistim naslovom, 55. člen, ki je nastala v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča v sodelovanju z RTV Slovenija, ima odgovor na naše vprašanje. V natanko dveh šolskih urah nam predstava ponudi pouk iz zgodovine reproduktivnih pravic na današnjem slovenskem ozemlju.

55. člen ali Dokumentarna proslava, kot je predstava podnaslovljena, je nastala kot avtorski projekt režiserke Tjaše Črnigoj, in igralk Tamare Avguštin, Anje Novak, Katarine Stegnar in Mirande Trnjanín. Uprizoritven scenarij je delno sestavljen iz osebnih izkušenj igralk z družbenimi pričakovanji glede reproduktivne vloge ženske, večinski del pa je posvečen predstavitvi boja za reproduktivne pravice v Sloveniji. Ta pravica je že bila del Ustave Socialistične Federativne republike Jugoslavije, a se jo je po slovenski osamosvojitvi postavilo pod gromozanski vprašaj, kot izvemo že nemudoma ob začetku uprizoritve. Ustvarjalke so intervjuvale ključne akterke zaslužne za vpis pravice do abortusa v slovensko Ustavo, videoposnetki intervjujev so bili predvajani med predstavo. Na odru tako spremljamo linearen potek boja za pravico do splava. Predstavo doživljamo kot predavanje, katerega namen je seznaniti gledalke s pomembnim poosvoboditvenim momentom preizpraševanja pravice do avtonomije nad lastnim telesom.

V spodnji dvorani Mladinca se ne srečamo z italijansko škatlo. Ko vstopimo v dvorano, se namreč posedemo na stole ob levem in desnem robu prostora, oder je vmes. Čez eno steno dvorane pada črno platno, druga, kamnita stena pa je gola. Na platnu in na steni se kasneje predvaja dokumentarno gradivo, od arhivskih posnetkov do intervjujev z borkami za pravico ženske do samoodločanja. 

Že podnaslov predstave Dokumentarna proslava nam da vedeti, da bomo imele opravka z dokumentarnim gledališčem. Ustvarjalke so v uprizoritvi lastne izkušnje z družbenega pričakovanji glede reprodukcije prepletle z izkušnjami slovenskega feminističnega gibanja v devetdesetih, ki se je borilo, da rojevanje in nerojevanje ostaneta zgolj in samo odločitev ženske. Čeprav igralke v osebnih pripovedih razkrivajo specifične momente iz svojih preteklosti, nas ti spomnijo na naše podobne izkušnje.

Recimo Anja Novak, z izbranim psevdonimom Marija, pripoveduje o ženskah, ki so bile na naši zemlji v preteklosti prisiljene v mazaške splave, v splave z obešalniki, v splave, ki so jim povzročili zgolj več gorjá. To zgodbo pa zaključi približno takole: ta ženska bi lahko bila jaz. Stavek, ki bi v drugačnem kontekstu lahko zvenel nekoliko moralistično, pa je ravno v diskurzu o pravici do abortusa žal ključen, saj se – resda ščepec — posameznic na tako imenovanih pohodih za življenje vedno znova hoče dokopati do maternic, ki niso njihove. 

Predstava na čase igra na čustva gledalk – iz občinstva namreč lahko slišimo zavzdihe in neodobravajoče poglede, ko je govora o nemedicinskih splavih ali pa kar čutimo zgražanje in gnus, ko Tamara Avguštin s psevdonimom Agata pripoveduje o seksističnem komentarju nekega moškega. Ob teh pripovedih ni čisto jasno, kaj je njihovo sporočilo, verjetno pač to, kako je biti ženska v družbi, kar pa je glede na neodobravanje občinstva vsem zelo jasno. Čeravno je pomembno, da se problematičnost gnusnih komentarjev izpostavlja, pa se ti v tej uprizoritvi nekoliko razblinijo, saj se naslavlja občinstvo, ki jih itak ne odobrava. Ravno zato bi bila lahko predstava uprizorjena za šolajočo se publiko, ki bi se na ta način učila problematizacije takega vedenja.  

Če so osebne izkušnje igralk v predstavo vtkane dokaj mimobežno, pa je ravno boj za reproduktivne pravice natančneje predstavljen skozi različne uprizoritvene elemente. Da je bila pravica do samoodločanja o rojevanju otrok zapisana že v Ustavo SFRJ, si lahko preberemo na črnem platnu. Ko smo seznanjene s tem dejstvom, se učna ura šele začne. 

Poučne projekcije na obeh straneh dvorane od bolj uradnih intervjujev pa preidejo tudi na žurke, ki so jih organizirale taiste ženske v temni kleti. Ko gledamo arhivske posnetke teh zabav v tandemu s plesom nastopajočih na odru, ki utelesijo igrivo plat boja žensk s stene za njimi, nam preprosto postane toplo pri srcu. Plešejo skupaj z ženskami na posnetku, ki so zaslužne za 55. člen in prav zato je to resnično Dokumentarna proslava. To so Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Mateja Kožuh Novak, Sonja Lokar, Metka Mencin, Tanja Rener, Mirjana Ule in Živa Vidmar.

A, spoiler alert, pot do dejanskega zapisa 55. člena je bila trnova in presenetljivo absurdna. To je v uprizoritvi prikazano z izpostavitvijo najbolj nesmiselnega momenta v obdobju tega nujnega boja. Skupaj z nastopajočimi si namreč ogledamo nekajminutni izsek z državnozborske seje na kateri je, med drugim, beseda tekla o morebitni opustitvi 55. člena. Ogled posnetka seje, na katero so bile prej naštete aktivistke povabljene, a niso prišle do besede, je bil pospremljen s pikrimi komentarji igralk v slogu športnih novinarjev, ki pretirano dramatizirajo vsako malo podrobnost. Igralke ob glasnem komentiranju zobajo še pokovko, da je ta nenavadna kino izkušnja karseda pristna. Posnetek seje bi lahko preprosto izpustile, saj ni dosegla nikakršnih rezultatov, a prav izpostavljenost bizarnega diskurza, ki je takrat zadeval 55. člen, v gledalki vzbudi še večji občutek, kaj nam je bilo tega treba, ki je v uprizoritvi tako slikovito izpostavljen.  

Prav tako bi posnetek seje lahko vzele popolnoma resno, izrečeno ovrgle z utemeljenimi argumenti, a včasih se lahko neumnosti kosajo samo še z več neumnostmi; tako zelo preprosto izpostavimo bizarnost dogodka. Da to bizarnost nekoliko orišemo: na seji, kjer je bilo govora o splavu, je bila prisotna ginekologinja, ki pa do besede ni prišla. Ko si je besedo vzela sama, je predsednik Državnega zbora sejo preprosto zaključil.

Tako kot se uprizoritev poigrava z absurdnimi momenti odločanja o pravici do splava, gre izpostaviti tudi premišljeno uporabo scenografije in kostumografije Tijane Todorović in Lene Lekše. Avba, ki jo na glavi nosi ena od igralk, rdeča ruta slovenske narodne noše, ki jo drži v roki, poosebljata slovensko nacijo in satirizirata poplebiscitni optimizem. Na vsaki strani črnega platna pa visita značilno slovenski čipkasti zavesi. Morda bi si famozni citat prislužil mali popravek, namreč, danes so dovoljene pravice, jutri bomo pa še videli.

Čeprav se je na koncu vse izteklo lepo in prav, 55. člen je v Ustavi obstal, nam dejstvo, da je bil zanj sploh potreben boj, pusti grenak priokus, obenem pa smo vesele, da uprizoritev nanj opozarja. Zdi se nam, da pa je najprimernejša publika za to predstavo šolajoča se publika. Če piske spomin ne vara, spolna vzgoja v šoli nikoli ni bila tako poučna in gotovo je že čas za nekaj sprememb. Saj veste, kako pravijo, danes je dovoljeno odločanje o svojem telesu, jutri se bomo pa še zmenili.