Na stene bele kocke, ki obkroža oder, so postavljeni drevesni čoki. Sami lepi primerki, kot lovske trofeje človeka izsekovalca. Na tleh so kupčki oblek, ki čakajo na svoje telo. Igralci eden za drugim goli ali skoraj goli prihajajo na oder in z oblačenjem postanejo ‒ oče v dobro situirani družini; mama, ki se verjetno odpravlja na rojstni dan; študentka, raznašalec paketov, delavec, ali urejena gospa srednjih let s podlogo za jogo, ker nam je ravno zmanjkalo inspiracije za kaj manj stereotipnega. Ko je igralka ali igralec oblečen in oprtan s pripadajočimi rekviziti, začne teči. Na mestu.

Uprizoritev Krize je premiero doživela v Beogradu na mednarodnem gledališkem festivalu Bitef, ki vsak september v srbski prestolnici predstavi uprizoritve iz regije pa i šire. Na domačem odru si jo bomo lahko premierno ogledali ta četrtek, 27. oktobra. Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, Maske, Bitefa iz Beograda in Zadruge Domino iz Zagreba. Režiser Žiga Divjak z njo nadaljuje naslavljanje teme okoljske krize, ki ne le da nas čaka za vogalom, temveč smo vanjo, kot kaže, že globoko zabredli. Predstava je v svojem sporočilu neposrednejša kot Vročina, ne izogiba pa se abstrakciji in pred nami vzpostavlja metaforo v dvodelni strukturi.

Igralci tečejo, v offu pa slišimo uprizoritveno besedilo, ki ga interpretira Blaž Šef. Tekst je osnovan na knjigah Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing in Manj je več Jasona Hickla. Slednja kapitalistično izkoriščanje narave imenuje za središče okoljske krize, ki močno poglablja druge ekonomske in socialne krize. Naslovu Manj je več sledi tudi režiserjeva izčiščena vizija odrskega dogajanja. Fizično zahtevna akcija teka na mestu v prvem delu predstave na telesih igralcev pušča realne posledice: potenje, zariple obraze, glasno dihanje. Fiziološki odzivi telesa, ki jih ni mogoče popolnoma nadzorovati, tako materializirajo izčrpavanje človeka v sistemu, ki produktivnost postavlja pred trajnost. Igralci se med tekom slečejo, jedo, oddajajo pakete, se preoblačijo, a se ne premaknejo z mesta. Akcija na odru govorjeni tekst na ta način naredi karseda oprijemljiv. Sopostavitev vzporednih linij gibanja in govorjenega eseja pa omogoča izbiro načina sprejemanja vsebine. Boš poslušala podcast, gledala na oder, ali se preizkusila v večopravilnosti?

Drugi del predstave se izkoriščevalskega neoliberalizma loti z drugačnim pristopom. Igralci si še vsi zadihani, ko po teku obležijo na tleh, amputirajo bodisi roke bodisi noge. Roko dajo ven iz rokava k trupu ali si oblečejo hlačnice preko skrčenih nog, da izgleda, kot da se noga konča pri kolenu. Poznani triki, s katerimi smo se v raziskovanju zmožnosti telesa in gibanja zafrkavali kot otroci. Očitno je okoljska kriza v prehodu iz prvega v drugi del rodila tudi jedrsko ali kakšno drugo krvavo vojno, ki je nastopajoče stala udov. S to fizično omejitvijo igralci ponovno dosežejo, da oteženo premikanje ni le zaigrano, ampak dejansko omejeno. Vseeno pa odnos do nečesa, kar izgleda kot posnemanje invalidnih oseb, ni ozaveščen. Morda gre le za znak, smo vendarle v gledališču, a še nekaj minut prej smo v prvem delu spremljale realno fizično izčrpavanje, ki se ni posluževalo nobenih znakov. Tako resnično je bilo, da se je lahko gledalka celo zbala za zdravje katerega od nastopajočih. Prilagoditvi teles sledijo prizori medsebojnega sodelovanja in pomoči. Iz krize se rodi sočutje tipa: »Morda nimam roke, imam pa sok, ki ga bom delil s teboj.« Verjetno se tu Krize metaforično sklicujejo na gobo macutake, opisano v knjigi Goba na koncu sveta, ki drevesom pomaga rasti tudi na območjih, ki jih je hudo prizadejala človeška roka. Potemtakem je goba človeštva v krizi empatija, deljenje dobrin, nežnost.

Z vmesnimi zatemnitvami, ki omogočijo, da igralci zamenjajo položaje in drže na odru, spremljamo slike, ko si invalidne osebe med seboj pomagajo. Delijo si hrano, drugemu odprejo plastenko pijače, se drug na drugega naslonijo, da lahko počivajo in delijo cigareto, kar zazveni kot v postapokaliptičen svet umeščen moment banalnosti. A v podobi medsebojne pomoči in prijaznosti se mora skrivati nekaj več, neka subverzija, kajne? Ne more biti tako preprosto. Po izkoriščanju telesa resnične osebe hoja po kolenih pač deluje nekoliko naivno. In tu se jasnost in neposrednost prvega dela kleše s poenostavljenostjo drugega. Med njunima uprizoritvenima načinoma ni dramaturške napetosti, ki bi omogočala oplajanje vsebin, namesto tega se zdi, da vsak del lebdi v svojem vzporednem svetu. Gledalki umanjka kod za razbiranje in povezovanje odrskih jezikov. In ko se proti koncu predstave preživeli povežejo v skupnem mrmranju pesmi Zemlja pleše, gledalka ne ve, kaj narediti s tem. Ali sem konkretno zgrešila idejo ali pa sem zaradi kapitalizma postala že preveč cinična, da bi mi ta »tako človeška, tako preprosta« gesta pomenila nekaj, karkoli.

Morda pa gre vendarle za neskladje v načinu uprizoritvenih principov. Materializacija teka na mestu, ki te ob vprašanju igralčevega telesa kot presečišča gledališkega inštrumenta za ustvarjanje efekta in individualne osebe s svojim privatnimi sposobnostmi ter zgodbami pusti v nelagodju ‒ kar je za tovrstno predstavo nemara zaželen odziv ‒ dobi razplet v čudežni gobi? No, goba, ki pomaga ohranjati drevesa, resnično obstaja, na drugi strani pa se občutek za sočloveka še nikoli ni zdel tako zaigran.

Fotografija: Slovensko mladinsko gledališče (Matej Povše)