Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone. Koncept in režija: Matjaž Berger. SNG Drama Ljubljana, 1. jun. 2014. Foto: Borut Peterlin.

"Z Lacanom rečeno: Antigona je skoraj za vse v naši snovi vsakdanjega življenja – v snovi etike – prelomna točka, saj se lahko vsakdo ob vsakem sporu, ki nas razdvaja v našem razmerju do družine, domovine in zakona, ki v imenu skupnosti nastopa kot pravičen, vselej skliče na Antigono; ta temeljna podoba Antigoninega dejanja predstavlja sestavni del naše morale."

Tako se glasi izsek iz napovedi predstave Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone v režiji Matjaža Bergerja, ki je uprizoritev tudi koncipiral. Ker želi predstava posebej izpostaviti moralno razsežnost v luči premišljevanja nekaterih družbenih tematik, si ob ogledu zasluži posebno poglobitev v obilico razmeroma zahtevnega branja, ki nam ga ponuja. Da bi dosegli neko točko resnične poglobitve v interpretirane tekste, zremo v predstavo v pričakovanju ustreznih avdiovizualnih pogojev, v katerih lahko pride do tovrstnega – predvsem miselnega, če že ne čutnega – preskoka. Uprizoritev se tem pogojem vsekakor približa, vendar se kljub prizadevanjem za dosego visoke ravni multimedijske umetnine ujame v past literarnosti, dramatičnosti in, posledično, odvečnega patosa.

Marina Abramović je, rekli bi, epsko naravnana performerka, zato je uprizoritveni poskus konceptualne povezave z mitsko Antigono vsekakor vreden naše pozornosti. Fragmenti njenih besedil ter tekstov Alaina Badiouja, Alenke Zupančič, Mladena Dolarja, Slavoja Žižka, Jacquesa Lacana, Dominika Smoleta, Srečka Kosovela, Hegla in Sofoklesa so v uprizoritev vpeti prek branj v različnih jezikih – tako slišimo slovenščino, japonščino in starogrščino ter tudi opazujemo znakovni jezik. Nekaj fragmentov je poudarjeno z večkratnim ponavljanjem, na primer Sofoklesov "Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu".

Besedila stečejo na način, ki sicer sproži neko miselno zanko v prepletu z videnim na odru, vendar jim zaradi poudarka na interpretaciji – ki je interpretacija v polnem pomenu besede, se pravi bodisi leposlovna ali zaigrana – ne uspe doseči performativne geste, ki je pogoj za kakršno koli transcendenco, posredovano prek odra in njegovega klasičnega instrumentarija. Ta je v tem primeru sicer povsem multimedijski, a tudi prikrito konservativen v svojem postmodernističnem in perfekcionističnem vizualnem okviru. Estetsko dovršene projekcije podiranja berlinskega zidu in akcij Pussy Riot bi recimo lahko sprožile mnogo večje učinke, kot jim je sicer uspelo v pričujoči kombinaciji videa z bralnimi, pevskimi in baletnimi vložki ter tudi živim sokolom v vlogi dekorja, ki ga žal ni bilo moč razumeti kot simbolno gesto nasprotovanja izkoriščanju živali. Kakšni posnetki lokalnih protestov, ki bi imeli prav tako univerzalno sporočilnost preloma z ustaljenim redom, bi verjetno prispevali h kontekstu primerni aktualnosti.

Ali je morda osrednje vprašanje te uprizoritve problem priznavanja postmodernistične paradigme za veljavno oziroma konceptualno korektno? Morda res, obenem pa se zdi, da predstavi manjka določena (samo)kritika odrske reprezentacije, ki pa je skoraj pogoj prek odra posredovane kritike moralno spornih ureditev sodobne družbe. Karkoli nam že družba pomeni, se bo najbrž marsikdo med nami strinjal, da veljavna – z Badioujevo besedo – kapitaloparlamentarna ureditev ni ravno vzor enakosti, temveč ravno njenega nasprotja. Bolj zapleteno je vprašanje, kako – če sploh – to idejo (re)prezentirati oprijemajoč se Badioujeve misli, ali misli drugih vpletenih teoretikov.

Vsekakor lep začetek tega poskusa, ki nam ga predstava Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone ponuja, se zdi uprizorjena fragmentacija mislečevih sporočil (akademskemu) svetu, ki bi ob določeni redukciji in že omenjenem ponavljanju lahko funkcionirala kot bolj utemeljena, pristnejša celota, kot simbol, celo kot čista misel v etru teatra. Ovira, na katero pri tem naletimo, je pravzaprav sam teater, oziroma drama v njenem klasičnem pomenu, ki to misel preveč uokvirja. Dramski pristop brez zadostnega odmika od sebe samega se namreč nekako ne ujame z željo po uprizoritvi teorije, temveč celo odpre vprašanje smiselnosti njenega uprizarjanja s tem, ko jo po svoje prelevi v dramski tekst. Ko rečem uprizarjanja, imam v mislih natanko poskuse postavitve teorije v multimedijske prizore. Pri tem seveda ni ključnega pomena, ali so ti multimedijski, temveč dejstvo, da se teorijo dobesedno zaklene v nek odrski, scenografski, kostumografski, igrani itd. patos, ki ji ne pusti dihati s polnimi pljuči oziroma je ne naredi dovolj atraktivne, je ne spravi na raven znaka, če si že prizadeva operirati z znakovjem (multimedija!). Asociacija na režirane državne proslave ob ogledu predstave v tej luči niti ni slučajna.

Kje in kako potemtakem iskati tiste miselne nastavke, ki bi lahko dosegli kaj več kot prej ko ne obtičali v super estetizirani bralni vaji iz mita o Antigoni, Hegla, Žižka, Lacana, Abramović? Kako bi se dalo odlepiti teoretski diskurz od tako poudarjenega leporečnega pristopa? Ti vprašanji bi bili vredni premisleka v primeru bolj performativnih lotevanj tako širokega nabora teoretskih podlag, sploh če gre za željo po izpostavitvi določenih etičnih referenc, kar je vedno zahtevna naloga. V prepletu vizualij, zvoka in besedila je Bergerjeva uprizoritev v svoji natančni izvedbi sicer dosegla točno tisti moment sublimacije, na podlagi katerega je lahko razglašena za umetniško delo, vendar je s tem hkrati ogrozila svojo kritično ost, ki si jo, tako je videti in čutiti nekje v ozadju, želi imeti, in bi jo tudi lahko bolje razvila, če bi vzpostavila jasno performativno distanco do obravnavanih miselnih fragmentov.

Distanca, ki jo vzpostavi kritično umetniško dejanje – za razliko od sublimacije –, lahko naredi vidno tisto, kar je prej bilo nevidno (kar je verjetno ključno, ko gre za obravnavo etičnih zagat) ter s tem gledalcu odkrije več, kot bi si v tem konkretnem primeru morda že sam lahko prebral, ne da bi se udeležil odrskega spektakla. Kljub temu vsekakor ne moremo trditi, da za nekatere obiskovalce pričujoče predstave videno in slišano ne bo predstavljalo začetka poglobitve v nekatera izmed obravnavanih kritičnih besedil, ki lahko povzroči marsikateri nedramski obrat.