Deveta edicija Festivala Spider, ki je potekala med 17. in 20. junijem, je zaradi koronskih razmer morala prilagoditi svoje programske ambicije - in v primerjavi z drugimi sočasnimi slovenskimi festivali je bila v tem kar uspešna. Del programa je bil izveden po načrtu, del prilagojeno. Dobršen del so napolnile slovenske in tuje predstave z javnega poziva - recimo Zveze Zavoda Sploh in BIO Tiza Alla, o katerih smo govorili včeraj. Verjetno so se ravno zaradi jasne profiliranosti festivala pod umetniškim vodstvom Mateja Kejžarja prijavili in bili izbrani taki projekti, da je letošnji Festival Spider ostal prepoznavno Spider. Tako se je na njem kot vsako leto predstavil heterogen nabor telesnih in plesnih praks v polju onkraj hierarhičnih koreografskih kodov in onkraj dominacije diskurza nad telesom. Na letošnji ediciji festivala tudi ni umanjkal nabor svežih krajših del mladih perspektivnih umetnikov in umetnic. 

Letošnji Spider je ponudil nekaj predstav na meji med konvencionalnim koreografskim jezikom, ki interpelira plesalce in gledalce v svojo hierarhično strukturo, ter razpadom ali razkrojem te strukture. To programsko usmeritev bi lahko brali kot odprto roko novim gledalcem, saj je tak tip predstav načeloma lažje berljiv. Na drugi strani pa v kontekstu lokalne in globalne politične situacije uvrščanje takih predstav v program lahko simbolizira krhanje dominantnih pomenskih struktur. V tem okviru bi lahko brali produkcijsko največjo gostujočo predstavo Zborna vrsta kompanije Bodhi Project s šestimi nastopajočimi. Gre za ansambelski tip kompanije, sorodne slovenski EnKnapGroup: Bodhi Project vodi Susan Quinn, ki je sicer tudi umetniška vodja Salzburške eksperimentalne akademije za ples - SEAD; kompanija vsako leto na avdiciji nabere ansambel, ki dela s povabljenimi zunanjimi koreografi. Zborna vrsta madžarske koreografinje Adrienn Hód je zanimiva, ker razkrije in dekonstruira hierarhično vzpostavljen plesni red. 

***

Po zadnji liniji odra nanizana vrsta štirih plesalk in dveh plesalcev v črnih plesnih trikojih z identičnim krojem začne na Chopinov nokturno izvajati repetitivne minimalne plesne gibe, ki se vpisujejo v sodobnoplesni postkonceptualni register. Skozi predstavo se nizajo Chopinove skladbe z vmesnimi predahi, ob vsaki pa plesalci spremenijo tip giba in vzorec sledenja: včasih vsi sledijo enemu, včasih se razdelijo na manjše formacije. Ker skladbe ne nudijo očitnih taktov za videno plesno strukturo, sklepamo, da se morajo izvajalci poleg poznavanja koreografskega materiala tudi zavedati soplesalcev, da lahko z njimi izvedejo simultane prehode. Hladno izvedene strukture se z vsakim prizorom bolj pospešujejo, gibi postanejo hitri, akrobatski in sorodni show danceu ali hip hop koreografijam iz glasbenih spotov. Nevtralno prezenco zamenja v publiko usmerjen nasmeh do ušes. Hitri, zahtevni, vzhičeni tempo prinese svoje posledice in žrtve: plesalko, ki se nesrečno kremži na odru; plesalko, ki pade iz koreografije in nekaj minut le utrujeno bolšči v prazno; akrobatske prvine začno razpadati; kak plesalec leži na tleh; sinhronost se izgublja v trudu prešvicanih utrujenih obrazov. 

Z intenzivnim tempom, zahtevo po visoki koncentraciji in za tak vložek relativno dolgim trajanjem predstave, Adrienn Hód razkrije fizično delo, potrebno za nastanek bleščeče površine spektakla in rafinirane plesne prireditve za izbrano občestvo. Pod vprašaj postavi hierarhični model plesnega ansambla, v katerem je plesalec zgolj izvajalec koreografove volje - četudi se predstava sama tega poslužuje. Nenazadnje je problematiziran tudi gledalčev užitek, v katerega imenu poteka tlaka: ko predstava razpade, ostane na odru le izgubljena plesalka ponavljajoč gibalno mantro, to zamenja druga plesalka, pa plesalec, dokler po četrtem izčrpanem solu publika ne odreši izvajalcev z aplavzom. Hkrati se s komičnostjo, ki puhti iz razpada sistema, predstava vpisuje v subverzivno noto Festivala Spider. 

***

Razpad strukture se nadaljuje v predstavi Ustvarjeni za srečo Ive Sveshtarove in Willyja Pragerja, v kateri si nastopajoča z enakima lasuljama in z enakim vzorcem na obleki prizadevata doseči srečo. Ponavljajoči se plesni gibi, ponavljajoči se ha-ha-ha-ha, ha-ha-ha-ha, ha-ha-ha-ha, ponavljajoče se kretnje, ponavljajoče se sajenje kaktusov in stiskanje žogic za sproščanje - skušajo s fake-it-till-you-make-it pristopom doseči reklamirano srečo potrošniške družbe. Z vztrajno repeticijo se nam počasi razkrijeta prisiljeno hlastanje želje po označevalski verigi in trud, ki ga ta zahteva. 

***

V plesnem solu Mateja Kejžarja LS-Digital se skozi ponavljanja gibov vzpostavljajo strukture, ki se nato počasi razkrojijo v nemanifestirano. Gre za nadaljevanje projekta Language Sausage, katerega prvi del smo videli na lanskem Festivalu Spider v obliki Kejžarjevega dueta z Mikaelom Marklundom, v katerem sta se besedno klobasanje in koreografsko ponavljanje izenačila na ravni materialnega telesnega toka. Če je v duetu Marklund s stalnim telesnim ponavljanjem nudil gledalcu vstop v logiko predstave, smo tu soočeni samo s Kejžarjevim principom porajanja in ponikanja. Avtor iz mirovanja vzpostavi telesno repeticijo v svoje telo zapisanega koreografskega materiala in ga s preplesavanjem zopet pripelje do točke negibnosti. Tako porajajoče se strukture ponujajo vrzeli, v katere se lahko vpišejo vsi naključni dogodki na prizorišču: policijski konji, helikopterji, psi, joggerji. LS-Digital se pokaže kot programsko osišče letošnje edicije festivala, saj potem, ko razkroji hierarhične koreografske strukture, te uporabi kot gradnike horizontalnega sobivanja. Tako tvori most med tistimi predstavami, ki temeljijo na koregrafskem kodu, in onimi, ki izhajajo iz telesnega sobivanja. Ker so slednje “zaščitna znamka” festivala, bomo z eno od njih zaključili ta prispevek. 

***

Isadora Tomasi in Moa Holgersson klečita na travi, obrnjeni druga k drugi. Med njima mikrofon. Začneta se zvočno uglaševati. Pomakneta se bliže. Še bliže. Z ustnicami skoraj objemata mikrofon, ko glas ene odmeva v ustni votlini druge. Težko razločimo, kateri glas je kateri. Včasih ima desna performerka nižji ton, včasih leva. Zvočno uglaševanje zmehča robove subjektivitete posameznice in ustvari polje skupne entitete. Enostaven ton, ki ga uporabljata izvajalki, se preplete s telesno intenziteto v naboj blizu erotičnemu. Biti uglašen z nekom se pokaže kot biti manj “jaz”, saj se “jaz” staplja v skupni izmenjavi. V drugem delu Tomasi z looperjem ustvari atmosfersko podlago in stoje v mikrofon govori delno razumljive besede. Monoton zven nazaj izbočene Holgersson slišimo šele, ko ji soperformerka spusti mikrofon proti k nebu usmerjenim ustom. Performans Luknje duha s tematiziranjem zvoka kot fizičnega valovanja zraka pokaže posameznike kot magnetna ali gravitacijska polja, ki že vedno sovplivamo druga na drugo. Recimo zdaj, ko moj glas sreča vaša ušesa.

*** *** ***

Naslovna slika:  Adrienn Hod & Bodhi Project: Zborna vrsta. Foto: Matija Lukić