Gledališki princip

Recenzija dogodka
17. 6. 2014 - 13.00

Da tudi gledališka uprizoritev lahko deluje kot mesto spomina in izvaja komemorativno funkcijo v družbi, ni nič kaj nenavadnega. Kultura spominjanja se namreč razteza preko številnih družbenih praks, od poimenovanja ulic, spomeniške dejavnosti pa tudi do gledaliških repertoarjev. Tako sta del dogodkov, posvečenih stoletnici začetka prve svetovne vojne, postali tudi dve beograjski gledališki predstavi, ki sta si za osrednjo temo izbrali gibanje Mlada Bosna in lik Gavrila Principa. Gre za predstavi Mali mi je ovaj grob in Zmajeubice, ki se jima bomo posvetili v nadaljevanju.

Predstava Mali mi je ovaj grob je bila napisana za dunajski Schauspielhaus, beograjsko izvedbo pa je omogočilo sodelovanje Heartefacta, sarajevskega Kamernega teatra 55 in brionskega gledališča Ulysses. Tekst Biljane Srbljanović je na oder Bitef teatra postavil režiser Dino Mustafić z mednarodno igralsko zasedbo. Na začetku junija pa je na repertoar Jugoslovanskega dramskega gledališča prišla predstava Zmajeubice, za katerega je tekst napisala Milena Marković, režijo pa so zaupali Ivi Milošević. Projekt je financiran s strani Unije evropskih gledališč, s katerim so ti želeli obeležili sto let od atentata na Franca Ferdinanda in začetka prve svetovne vojne.

Kljub temu, da je izčrpna analiza in primerjava obeh uprizoritev legitimno izhodišče recenzije, se bomo tokrat raje posvetili brisanju meje in med njima ne bomo eksplicitno ločevali. Ker je obema tekstoma skupna glavna zgodovinska tema in sta oba napisana v podobnem kontekstu in času, bomo na uprizoritvi gledali kot na eno, celovito predstavo o Gavrilu Principu, Nedeljku Čabrinoviću, Danilu in Ljubici Ilić. Morda na ta način poudarimo nasprotja med zgodovinskimi izvori, tekstom, uprizoritvijo in gledališko fikcijo, gotovo pa se bodo jasneje pokazali njihovi gledališki principi.

Tako naknadno združena predstava že na začetku razgali svoje predpostavke, ki izhajajo iz epistemološkega relativizma in pluralizma uprizoritvenih možnosti, zavračajoč obstoj zgodovinske resnice predstave: »Kaj je resnica, ljudje moji, otroci moji? Kdo ima prav? Kaj bi bilo, če se to ne bi zgodilo? Kako vemo …? Bi bilo bolje ali slabše? Obstaja resnica? Za kaj se boriti? Je vse laž?«

Na ta način uprizoritev izpostavi variabilnost svoje lastne resnice, posredno pa tudi fikcijskost zgodovinopisnega diskurza. Tovrstna dekonstrukcija se nadaljuje na nivoju prikaza mnoštva označevalcev, ki jih dodeljujemo Gavrilovemu dejanju: atentat, umor, politično, teroristično dejanje. V tem pogledu je gledališka uprizoritev zgodovinskih dejstev poskus preseganja prevladujoče vsiljene izbire dihotomije ali-ali. Je mogoče razumeti Gavrila še kako drugače kot junaka ali terorista, morilca ali žrtev, Srba ali Jugoslovana?

V začetnih dejanjih naše adaptirane predstave prevladuje atmosfera mehanizma, kolesja in klavnice zgodovine. S te perspektive je zvijačnost uma izkoristila mladostniški idealizem Mlade Bosne in žrtvovala Principov boj za svobodo za velikosrbsko idejo. Ta del svojo snov črpa iz kulturnega modela, v katerem je bilo edino možno politično sredstvo atentat, dejanje Gavrila Principa pa zgolj izvrševanje usode.

Postopoma se iz zgodovinskega mehanizma vedno bolj izrisuje parodična in burkaška raba zgodovine, uprizoritev prehaja v junaški kabare. Želja in boj za svobodo kot fragment in gonilo uprizoritve se preobrazi v foucaultovsko vprašanje: »Je svoboda res tisto, kar človeka v njegovih koreninah povezuje z bitjo in resnico? Dejansko ni nič drugega kot iznajdba vladajočih stanov. To, kar najdemo v zgodovinskem začetku stvari, ni še vedno nedotaknjena identiteta njihovega izvora – je neujemanje z drugimi stvarmi, je neskladje.«

Ravno odsotnost neskladja obeh uprizoritev, Mali mi je ovaj grob in Zmajeubice, je tisto, kar nas je najbolj pustilo ravnodušne. Kot da je težnja po univerzalizaciji zgodovinske pripovedi o Gavrilu Principu pozabila na številna izvorna neskladja, ki so razlog za vsakokratni upor. Kot da izven lokalnega in nacionalnega, v univerzalnem medkulturnem kontekstu, na neki mitski ravni grozi nevarnost, da duhovi sarajevskega atentata ne nagovarjajo nikogar.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.