Prvega julija, na dan začetka slovenskega predsedovanja Evropski Uniji, smo se udeležili proslave v organizaciji Slovenskega mladinskega gledališča. Namenili so jo vsem državljanom in državljankam Republike Slovenije, ki so se naveličali venomer samo gledati. “Danes je dan, ko Slovenija začne predsedovati Evropski uniji ... zakaj torej ne praznujemo vsi skupaj? Zakaj praznujejo samo nekateri?” so nas povprašali nastopajoči na samem začetku, še preden je proslava postala predstava. Velika slovenska zastava, ki je namesto gledališke zavese krasila proscenij Festivalne dvorane, je bdela nad nami kot naša davno pozabljena mati, jezna in razočarana ali pa ljubeča in odpuščajoča, kakor si jo je pač vsak drznil predstavljati. Festivalno dvorano je pestrila tudi kopica artefaktov slovenskega naroda, med katerimi so izstopali sadno tihožitje, rezalnik papirja in okamenela ženska, oblečena v slovensko narodno nošo. “Okrog sebe vidite razpostavljene številne artefakte, vabljeni ste, da se sprehodite po dvorani in si jih ogledate!”, nam je prek slušalk, ki so nam jih hostese razdelile pred začetkom uprizoritve, zamrmral globok, mehaniziran moški glas. Sledili smo navodilom in se v lahkotnem koraku pozibavali po dvorani ter počeli tisto, kar smo v zadnjem letu najbolj izpilili – gledali … in gledali … in gledali … Morda se je komu porodila misel, da nas takšno obsesivno gledanje razdvaja in razjeda, ker sugestivne slike in besede, preračunane na čustveni učinek, neposredno deležijo na naših posameznih dušah. A podvojitev realnega v imaginarnem, ki se je najprej izdajala za proslavo in razstavo, kasneje pa za predstavo, se je naposled razkrila kot zajedavec, ki oddaja tolikšno število simultanih in arbitrarnih znakov, da nas najprej prisili v predajo lastnih besed in misli, naposled pa še v pozabo dejstva, da smo te sploh kadarkoli posedovali.

Hlapci v režiji poljske režiserke Maje Kleczewske so zasnovani kot transformirajoča se uprizoritev, stkana iz muzejskih, voajerskih in dramskih momentov, ki se izlijejo iz začetne vzpostavitve prostora kot prizorišča velike narodne proslave. Slušalke, ki jih prejmemo na začetku, lovijo tri kanale, kar pa še ne pomeni, da »bo predstava v poljščini«, kar sprva sklepajo nekateri izmed obiskovalcev. Slušalke nam med uprizoritvijo podeljujejo moč, da lahko vstopamo v zasebne svetove posameznih protagonistov in spremljamo njihova življenja. Kot da bi tudi oni, podobno kot mi v zadnjem letu in pol, živeli skriti za debelimi zidovi, prepuščeni na milost in nemilost svojim od situacije razdraženim sorodnikom in sostanovalcem. Kljub temu da nam slušalke po eni strani ponujajo svobodo preklapljanja, moramo gledalci vedno znova skrbeti, da se zvok ujema s sliko, kar Festivalno dvorano skupaj z vsemi stebri, ki skrivajo in razkrivajo, preobrazi v ambientalen prostor, poln tesnobe in nezaupanja. Nič ti ne pomaga, če poskušaš slušalke odložiti, saj boš v tem primeru še jasneje videl gručo gledalcev, ki zmedeno in v tišini tavajo po dvorani, da bi dognali, kaj zaboga se dogaja. Prav tako boš nenadoma bolj pozoren na strašljivo žensko v narodni noši, ki je prej delovala mrtvo, naenkrat pa eterično zapleše med gledalci in jih s svojimi plesnimi gibi neopazno razpostavlja v ločene skupinice. Opazil boš tudi, da gledalci nikoli niso pozvani k sodelovanju ali sprejemanju kakršnihkoli odločitev. Čeprav so v središču dogajanja, vse poteka tako, kot da jih ne bi bilo tam. Na mizah vidimo kose sadja, ki so jih v preteklih predstavah v Slovenskem mladinskem gledališču igralci kdaj pa kdaj vsaj zalučali v gledalce. Žal v Hlapcih ne pride niti do tega. Udeležba je omejena na aparate, zato si tudi ti svoj aparat natakneš nazaj na glavo in nadaljuješ z gledanjem.

Kljub temu da Hlapci delujejo kot postdramska uprizoritev, ki izvirnemu Cankarjevemu besedilu ne sledi do potankosti, je dramski lok uprizoritve jasno začrtan. Če temu ne bi bilo tako, bi se gledalci v poplavi raznorodnih čutnih stimulacij najbrž povsem izgubili. Ker je velik del dramaturgije odvisen od neposredne prisotnosti gledalstva, mora tokratna uprizoritev Hlapcev ves čas vzpostavljati nova ravnovesja med dramskim besedilom in gledalčevo gledališko-muzejsko izkušnjo. To ji na nekaterih mestih uspe, na drugih pa vodi v zmedo pomenov, ki gledalca izpne iz srčike dramskega dogajanja. Kljub temu režija poskrbi za dovolj jasna prelomna mesta, ki v čutni kaos vnesejo oprijemljivo pomensko teksturo. Uvodni slavnostni prizor denimo prekine duhovnik, ki otrokom narekuje od zgodovine pozabljena imena slovenskih kulturnikov, da bi v naslednji rod prenesel prezir, ki ga je sam podedoval od svojih dedov. Ko naposled komajda izdavi priimek “C--an--kar”, se na prosceniju razpre in razdvoji slovenska zastava, kar označuje prehod iz proslave v uprizoritev. Vendar za slovensko zastavo ne tiči oder, temveč – kajpada – cerkveni oltar.

Prostor proslave se postopoma pretvarja v prostor prisile, v katerem smo svobodni, da gledamo vse, kar smo v preteklem letu in pol doživljali bodisi na politični in medijski bodisi na osebni ravni. Gledamo jezo, žalost, tudi veselje in smeh, gledamo ikone slovenstva, oblečene v narodno nošo, ki pijano in obsedeno poplesujejo po festivalni dvorani, kot da bodo ravnokar doživele abstrakten slorgazem, utemeljen na praznem niču, na minljivi reprezentaciji enega naroda kot najvišjega dobrega. Gledamo noseče dekle rdečih natupiranih las, ki poskuša biti glavna zvezda proslave, čeprav je v resnici ne porajta niti duhovnik, ki ga lovi po dvorani, da bi z njim naredila selfie. Gledamo popolno norost in odsotnost zdrave pameti. Hkrati pa čutimo eterično težo nekega verovanja, ki si predstavlja, da je edino pravilno verovanje, »ker ljudem pomaga prebroditi težke trenutke«.

Kljub temu da ne poskušajo zakriti kritične osti, uperjene v institucijo katoliške cerkve, ustvarjalcem novih Hlapcev pri tematizaciji moči in oblasti uspe ostati na dokaj abstraktni ravni. Gostovanje poljske režiserke na slovenskih tleh se ravno zaradi tega zdi izjemno smiselno. Čeprav prebivalci različnih držav po svetu doživljajo različne ekonomsko in politično povzročene stiske, je skupni vzorec očiten. Tokratni uprizoritvi Hlapcev uspe pokazati na univerzalnost situacije, ki se v obdobju koronavirusne krize kaže po celem svetu – s tem pa prebivalce celega sveta povezuje onstran vsakršne svetovljanske mrzlice. Po krajšem premisleku lahko ugotovimo, da se ne upiramo osebnostnim idiosinkrazijam nekega narodno partikularnega vladajočega razreda – takšne vrste upor je bolj odziv na marketinško kreativnost vladajočih samih –, temveč nečemu bolj splošnemu. Upiramo se lažni ideji, da obstaja preveč ljudi, ki nočejo imeti lastne besede, ideji, da je odsotnost kritičnega uma bržkone celo del človeške narave. 

Kolikokrat moraš slišati, da boš verjel? 

Pisal je Jaka.