Grško rjovenje po italijansko

Grško rjovenje po italijansko

Recenzija dogodka
30. 8. 2012 - 13.00

Avgustovsko lenobno Ljubljano so letos že petnajstič s svojim rjovenjem prebudili Mladi levi. Kratek sprehod po festivalskem programu razkriva zvestobo ekološkim in družbeno relevantnim topikam, s katerimi si levi še vedno prizadevajo prebujati prebivalstvo, ali pa zgolj slediti evropskim finančnim perspektivam.

Instalacije v botaničnem vrtu, hiška na ploščadi pred etnografskim muzejem, participatorni dogodki in prostorske intervencije se po preverjenem receptu tudi letos prepletajo s paleto različno začinjenih predstav. Vse z namenom zadovoljiti okus čim širšega spektra občinstva.

Mi bomo tokrat ubrali drugačno pot. Namesto mešane plošče za dve osebi vam bomo postregli z eno samo jedjo. Navdih za preizkušanje sodobnih kulinaričnih prijemov smo poiskali v zgolj navidezno do konca prežvečeni Antigoni. Naša točka odskoka bo torej sobotna predstava skupine Motus.

Izhodiščna točka Motusovih Antigon je iskanje sinergije med literarno podobo Antigone in njeno simbolično reprezentacijo v aktualni družbeno-politični stvarnosti. Most med njima ustvarja mlada, androgina igralka Silvia Calderoni, ki vstopa v dialog z različnimi protagonisti.

Tokrat osvetljujemo zgolj epilog trilogije Alexis, Una tragedica Greeca, ki smo jo lahko videli na Mladih levih. Pri omenjeni uprizoritvi se neizbežno zataknemo že ob samem naslovu. Mesto Antigone je namreč vehementno nadomeščeno in prepleteno z nekim novim imenom, Alexis, ki je bil resnična oseba, mlad fant, ubit v času grških protestov pred nekaj leti.

Motus se tako ne zgolj simbolično, temveč dobesedno, vrnejo k zibki grške tragedije – Atenam. Središče uprizoritve torej sestavlja dokumentarno gradivo, prepleteno z večplastno Silvijino refleksijo, ki vstopa v nenehen dialog s partikularnimi pogledi grškega prebivalstva in Antigonino zgodbo. Dinamičen premikajoč projektor, ki ga manipulirajo nastopajoči, popestri dialoški dokumentarizem in tako pred nami zarisuje  mestne grafite, zgradbe in parke kot odseve samoorganizirane skupnosti in nazadnje spominsko ploščo komaj petnajstletnega Alexandra-Andreasa Grigoropoulosa – Alexisa.

Umor najstnika, ki je bil žrtev policijskega nasilja, v mnogih premisah spominja na Polinejka. Truplo Alexisa obleži na cesti, njegovo ime je s strani varuhov reda omadeževano z oznako nasilneža in terorista.

Sofoklejev dramski tekst se pojavlja zgolj v drobcih. Drsi med in ob dokumentarnem gradivu, dopolnjenem z biografskimi vložki nastopajočih. Sijajno strukturiran tekst in večplastnost uprizoritve pridejo do izraza v montažni dramaturgiji. A kljub fluidnosti, skozi katero ustvarjalci drsijo skozi uprizoritev, svežini v pristopu in načinu uprizarjanja, pa je žal rezultat za las preveč naivna stvaritev.

Nenehno spogledovanje z uporom, če ne celo velikim revolucionarnim obratom, sledi utopičnim paradigmam in naivnim predstavam o prihajajočem drugačnem družbenem redu. Trkanje na čustva gledalcev, poziv k pridružitvi na odru, da bi bila simbolno obeležena množica drugače mislečih in nazadnje še klišejski skok med občinstvo, ki ga Silvija ovekoveči s fotografijo, so tokrat odvzeli težo odlično zasnovani večplastnosti topike.

Ob italijansko interpretacijo grške kulinarike se je obregnila Jasmina Z.
 

Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.