Grška demokracija na preizkušnji

Recenzija dogodka
8. 2. 2022 - 13.30

Na odru stoji zbor, ki z glasbili in petjem spremlja dogajanje. Pred njim protagonist, v improvizirani togi in z zlato lovoriko na glavi, nekaj zabrenka na liro. Ne, nismo v antičnem amfiteatru, temveč v ljubljanskem Mladinskem gledališču; tu si ogledujemo predstavo Pojedina pri Trimalhionu, ki je bila premierno uprizorjena 27. decembra lani. V njej režiserka Bojana Lazić odlomek antičnega romana Satirikon uporabi kot odskočno desko za refleksijo sodobnega gledališča in dinamik moči med njegovimi ustvarjalci.

V dogajanje vstopimo ravno na točki, ko je že vse pripravljeno za gostiteljev svečani prihod. Zadnji desni del odra zavzema prostor za povabljence z glasbili, s katerimi mu bodo ti prav kmalu, rahlo razglašeno, na ukaz igrali slavilne pesmi. Sprednji levi del odra je rezerviran za gostiteljevo mehko ležišče, s katerega podaja ukaze in, po potrebi, izreka kazni.

Na tej blazini se v pičli uri in pol predstave zvrstijo skorajda vse človeku poznane pregrehe; Ivan Godnič v vlogi Trimalhiona večino prvega dela predstave preživi teatralno zleknjen na njej in pooseblja vse, kar je bilo kadarkoli mogoče očitati bogatašem. Prav bogastvo bivšega sužnja sicer posvečuje v avtoriteto, ki jo predstavlja za vse druge udeležence pojedine. Pod njegovim budnim očesom so gostje poslušni, zato pa ob njegovi kratki odsotnosti zatrti impulzi izbruhnejo v še toliko večji razsežnosti. Nesrečna blazina tako postane podlaga za vse vrste telesnih užitkov ter fizičnih obračunov, največkrat pa kar nejasno mešanico obojega, čemur botrujejo tako Trimalhionova odsotnost kot skrivnostne primesi v vinu, ki teče v potokih. Jasno je, kaj jih zadržuje tu. Ob obilju ekstravagantnih jedi, zabave in pijače, v mestu, v katerem sicer ni niti kruha niti moke, je prenašanje Trimalhionove kvaziavtoritete le majhna neprijetnost.

Verjetno bi bili priča še večjemu razvratu, če ne bi bila pripovedna nit nenadoma pretrgana.

Do vsega in vseh apatična gostiteljeva žena, ki jo igra Romana Šalehar, med zborovskim izvajanjem pesmi Na planincah – po moževem izbranem okusu – na videz izstopi iz karakterja in prelomi iluzijo gledališča.

Temu zlomu sledi hitra menjava režima, ko se v dogajanje vplete režiserka, ki jo igra Daša Doberšek. Iz ponovitve smo prestavljeni na generalko predstave, ki ji, kljub sedmim letom in dvema mesecema priprav, očitno kaže bolj slabo. Problem tiči v nerazumevanju – oziroma različnem pojmovanju gledališča – med svetovljansko režiserko, ki ji je mednarodno priznanje stopilo v glavo, in lokalnimi igralci. Njih režiserkine pretirano poglobljene interpretacije ne zanimajo, niti jih ne razumejo. Zanje je Na planincah pač samo Na planincah.

Igralci naenkrat igrajo igralce, obdržijo pa podrejen položaj Trimalhionovih gostov. Vlogo zatiralca zdaj prevzame svetovno priznana režiserka, ki se očitno skuša vrniti h koreninam; tako z uprizoritvijo na domačem odru kot s komično pretirano poglobljeno analizo ljudskih pesmi. 

Predstava ves čas vzdržuje posmehljivo držo do osebe na položaju moči. Kdo bi namreč lahko resno jemal režiserko, ki v Lepi Anki išče dekletovo emancipacijo skozi objektivizacijo, oziroma požeruha, ki se nerodno zvira na blazini ob spremljavi neupravičenih hvalnic? Tako se kaže dvojni obraz represije, ki ponuja zlom njene absolutne moči preprosto tako, da jo nehamo jemati resno. Oba zatiralca v igri sta parodiji samih sebe, vendar pa negativna nastrojenost podrejenih predstavlja blagodejno skupno točko v zmešnjavi nasprotujočih si impulzov.

Kljub tej zmešnjavi sta jasno razvidna dva ločena dela predstave, ki implicirata dva diametralno nasprotna tipa gledališča. Začnemo z antičnim pristopom, v katerem je pripoved podrejena vnaprej začrtani strukturi, uprizoritev pa volji avtorja teksta in deluje samo, ko je vsak člen na predvidenem mestu. Na odru se to odrazi z zrcaljenjem zasnove grške igre s protagonistom, ki ga spremlja zbor.

Z vstopom režiserke se zgodi popolna inverzija. Ustvarjanje predstave se pokaže kot kaotičen proces, v katerem sicer dominira režiserkina interpretacija, vendar pa ga dopolnjujejo oziroma omejujejo sebični vzgibi drugih sodelujočih. Tudi predstava, ki smo ji priča, je, mimogrede, deloma nastala po igralskih improvizacijah.

Pojedina pri Trimalhionu na eni strani problematizira brezumno prikimavanje, na drugi strani pa tudi pretiran občutek lastne vrednosti – v umetniškem procesu in širše. Vsi vključeni so ujeti v cikel prisiljene vljudnosti, od osebe na položaju moči pa je odvisno, kako se to stanje ohranja. Medtem ko Trimalhion gosta, ki ga igra Janja Majzelj, ob najmanjšem nasprotovanju obsodi na smrt, je režiserkina taktika bolj subtilne narave. Čustveno izsiljevanje in večvrednostni kompleks igralce držita v položaju nekakšne prisilne apatije, od posameznika pa je odvisno, kako nanjo reagira. Tako nam predstava razkrije spekter problematičnih osebnosti, od Anje Novak v vlogi preobčutljive mlade igralke, ki hlepi po režiserkini potrditvi, do neresnega zajebanta in Mateja Recerja Ivana Peternelja kot amaterskega igralca, ki bo vsak čas zamudil bus in ima že vsega dovolj.

Predstava Pojedina pri Trimalhionu na komičen način prevprašuje dinamike med ustvarjalci sodobnega gledališča in ga na videz obsoja na propad. Vendar pa sama hkrati deluje kot antiteza tej prerokbi. Konec koncev avtoreferencialnost predstave ni nič drugega kot pretirano poglobljena interpretacija lastne forme. Tako si lahko zamislimo, da je med ustvarjanjem Pojedine prihajalo do podobnih preprek kakor pri predstavi v predstavi, pa smo ji vseeno priča. In to po mnogo manj kot sedmih letih in dveh mesecih.

Nažirala in opijala se je vajenka Neža U.

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pozdravljeni! Če smem samo opomniti - vlogo, ki ste jo pripisali Mateju Recerju, igra Ivan Peternelj. Srečno!

Hvala za opozorilo! Popravljeno. 

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.