Hlapčevanje Hlapcem

Hlapčevanje Hlapcem

Recenzija dogodka
26. 9. 2017 - 13:00

'Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in želján! …

Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno –

Hlapci, obsojeni za hlapce –'

Takole zagrmi Marko Mandić kot Jerman Cankarjevih Hlapcev, na klimaksu predstave ljubljanske Drame v režiji Janeza Pipana, katere predpremiere smo se imeli čast udeležiti pretekli petek. Jermanova že nekaj časa trajajoča pridiga o neumnosti, hipokriziji in, jasno, hlapčevanju se je sprevrgla v hripavo, histerično kričanje, moralično ogorčenje nad ljudstvom, kakršnega se ne bi sramoval sam Mojzes pred zlatim teletom, krčma začenja noreti, Mandić nam je ravno v trenutku citata obrnil hrbet in zakrknjen v teatraličnem krču maha z rokama in vpije v puščavo, kot bi hotel obupano prekričati svoj pravkaršnji debakel. Čez pol minute ga že prefukavajo vrle klerikalne mrge. Konec četrtega akta. Propad. Ostane le še samomorilski marš po taktu materinskega sadističnega nadjaza.

Po pravkar navedenem se Cankarjevi Hlapci prej kot antologijska drama, ultimativni kanon slovenske dramatike, njen nesporni vrh, neumrljiv boj med liberalci in klerikalci ter seveda večno aktualno ogledalo družbe itn. zdijo kot teatralična anticipacija njegove vobče zimzelenosti z jebeno oz. pasivno jebajočo materjo na čelu. Vse njegove mojstrovine tukaj torej zaživijo na odru, obrobna idealistična propalica Martin Kačur, grozljiv terorist hlapec Jernej, v zavest in vest toksično zažirajoča se mater, hinavska pohujšanja in romantične duše. Pričujoča uprizoritev potemtakem funkcionira ravno nasprotno od ne vem kakšnih večno aktualizirajočih pretenzij, shakespearjanske nesmrtnosti, naturi držanega ogledala. Drama Hlapci in njena tokratna varianta je pravzaprav soliden povzetek samega Cankarja pisca do njegove pozne variante, in ne kakšen v najboljšem primeru liberalističen arhetip o boju za oblast ter spremljajočem gnilem konformizmu.

Ampak lepo po vrsti, najprej nekaj malega o sami predstavi. Rekel bi, da je njena odlika hkrati tudi njen največji manko oz. odvečen presežek. Fino je, ker brez kakšnih pretencioznih posegov v dramatično materijo ohranja Hlapce, kakršni so napisani. Nobenih premeščanj v sodobnost, čudnih vdorov zdajšnje sodobnosti med tedanjo seljačko gamad, nič aluzij na politikantsko dandanašnjost in predvsem nobenih krokodiljih solz nad migranti. No, seveda se niso mogli upreti klasičnim kulturniškim litanijam proti kapitalizmu, za kar so bili uporabljeni nekateri drugi Cankarjevi odlomki, ampak ok, so vsaj izpustili razne fuk finte.

A ravno ker Cankar tako zasije v vsej svoji jezikovni briljanci, predstava v svoji relativno dosledni zvestobi začenja funkcionirati čisto nenaturno. Ne mislim na goli govorni ravni, češ da ne moreš zdaj nekaj biti aktualen z govorjenjem spred stotih let, nenazadnje je tudi naša govoranca le ena od konstantno mutirajočih slovenščin, temveč na čisto dramaturški oz. praktično izvedbeni ravni.

Naj to ponazorim na primeru Jermana. Ta je čisto na dobesedni besedilni ravni popolnoma impotenten tip, črtomirovski nesposobnež, s tem da je Črtomir vsaj imel globoko digniteto biti tiho, Jerman pa povsem nasprotno, sam sebe in vse okoli sebe ter predvsem bralce, gledalce, poslušalce neprestano opominja, kako nič ne zna in nič ne more, ljubezen nosi kot grbo, ne zmore imeti rad, ni grajen za junaka, sprijaznjen s svojim klavrnim propadanjem, pa vendar se ne bo upognil oz. se bo s svojo jalovo aktivnostjo pustil zlomiti, čeprav je jasno vreden manj od niča. No, taka ekstravaganca je sama po sebi komaj vzdržna, a Mandićeva in s tem Pipanova vztrajna, prekipevajoča doslednost z vso patino in mimetično vklenjenostjo v vsak zlog jo prepoveča do več kot karikature, kot bi poslušal muziko v oni grozni jakosti, ko samo še grobijansko hrešči. Tu bi si drznil postaviti ustvarjalno tezo, da je avtentična uprizoritvena doslednost ob tako divjem tekstu prej minimalistična nedoslednost, ne pa gledališko pretiravanje na pretiravanje.

Nikjer to ne pride do izraza tako kot ob samem zaključku, ki je že pisan v perpetuiranem iztekanju iz kode v kodo, in ravno strašanska zvestoba naraciji teksta naredi sam iztek predstave tako rekoč nevzdržen. Najprej se poslavljamo od prijateljic, pa pride še klerikalni kolega učitelj z najboljšimi željami in kolinami, in zdravnik s svojim modrovanjem, in Lojzka s polerotičnimi deklamacijami, in vrli kovač Kalander – tu brez heca s svojimi kolegi na predstavinem doslednostnem stampedu začenjo mrmrat Internacionalo -, pa še seveda župnik in sploh umirajoča mater ter neumrljiva vestna kriva pota.

Mati! Če ukažete, da molim, molil bom; če ukažete, da se postim, postil se bom; ali ne ukažite, da to srce zamenim za kamen …

Ubogi, sicer odlični Mandić se tu razlamlja kot neštetič zmečkan škrnicelj. Treba je omeniti, da je edini, ki s svojo igro uspe ubežati poogromnenju predstave prav Jernej Šugman v vlogi župnika; slednji je preprosto našel tisto, čemur bi rekli recimo rodetovsko župniški glas, nekoliko povišan, zadržan, stiskajoče artikulirajoč, da je s svojo – v tem je vrhunska igra – potvorjeno nepotvorjenostjo ves frišen naravnost butal ven.

Za konec lahko predstavi namenimo malce zaobrnjene župnikove besede Jermanu:

Kakor sem storil jaz, nevredni služabnik božji, tako bi morala storiti ti, hlapčevalka Hlapcem.

Hlapec Hlapcem ni bil Matjaž.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.