HOC EST ENIM CORPUS MEUM

HOC EST ENIM CORPUS MEUM

Recenzija dogodka
21. 11. 2019 - 13.00

V nedeljo, 10. novembra, se je v Stari mestni elektrarni odvila druga izmed dveh uprizoritev plesne predstave Poiesis sebstva. Delo je bilo premierno uprizorjeno na 9. bienalu slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica 2019. O predstavi smo v sklopu festivalske recenzije že pisali, zato smo danes v precepu, kaj povedati in česa ne. Težko je tudi reči, da gre za plesno predstavo ali performans. V tokratni izvedbi sta bila izvajalca dva. Snježana Premuš, avtorica koncepta in režiserka, je k soustvarjanju pripeljala plesnega teoretika Roka Vevarja. Prisostvujočih nas je bilo nekje osem, največ deset, kar je ustvarilo občutek domačnosti. Forma umetniškega dela pa nas je postavila v stanje nepripravljenosti. 

Festival Gibanica 2019
 / 11. 3. 2019

Namesto sedišča smo za ceno karte dobili začetno točko opazovanja, ki je že v štartu takoj tudi točka izstopa iz pozicije gledalca in točka vstopa v pozicijo ustvarjalca. Poiesis sebstva je še en produkt plesno-performativnih laboratorijev Snježane Premuš, ki segajo vsaj do koreo-socialnega projekta Fizične manifestacije - javnih instalacij, ki so bile javnosti predstavljene že med letoma 2012 in 2015 in na katerih Premuš skupaj z različnimi ustvarjalci, plesalci in teoretiki raziskuje, kako je telesno kreiranje percepcijskih podob sporočljivo in osmisljivo. Zato bomo za razumevanje metodologije takšnega dela med avtorjem, plesalcem in gledalcem namesto pojma prizor uporabljali pojem situacija, kot ga pojmuje Premuš.

Prva situacija je bilo vodeno vijuganje po prostorih in koreo-socialno fragmentiranje Stare elektrarne na nove načine. Skozi glavni vhod v dvorano, pa ne desno v avditorij, temveč pod njega. Med vso živo opremo smo zavili desno in levo na desni rob odra … skozi stranski izhod dol z odra pa ven iz elektrarne in z dvoriščne strani zopet nazaj. Pa kam nas peljejo? In zakaj tako naokrog, saj je kar malo smešno. In nepredvidljivo, kajti zavili smo skozi vhod za nastopajoče in nato dol po stopnicah v klet.

V vabilu na družbeno koreografski poskus smo bili pozvani, da s seboj prinesemo rekvizit. Čevlje. Katerekoli, najljubše, najpomembnejše … No, jaz sem jih pozabila. Škoda je bila le manjša. Čeprav mi je bilo žal, da mojih čevljev niso mogli pobrati pred začetkom in jih skriti nekam. Na oder? Ja, med vodenim sprehodom na prizorišče sem čevlje tistih pridnih obiskovalcev, ki so uspešno upoštevali navodila, zasledila lično zložene, par po par pod pravokotnim sojem tople svetlobe. Kje se je torej začela predstava ali končala prva situacija?

Začeli - ali pa nadaljevali v naslednjo situacijo - smo spodaj v kleti, ob kozarčku šljivovice. In gostega soka za treznike. Da preseka, da prereže! Všečno. Zunaj je bilo hladno, ampak namen zagotovo ni bil ogrevanje zaradi mraza. Če si predstavljamo, da si to umetniško delo ogleda nekdo, ki pričakuje klasičen format, ga je treba zmehčati, sprostiti do mere, da se bo odprl za to, kar ga čaka zgoraj. Torej, šilce na eks in gremo! Tokrat naprej gor na dejanski oder.

Naslednja situacija vzbuja določeno performativno držo. A ne pušča čeznjo, hkrati pa ne obvezuje h klasičnemu konzumerskemu protokolu opazovanja umetniškega dela. Bila sem vmes in čez hkrati. Želela sem nastopati, vendar nisem imela koreografije. Snježana Premuš in Rok Vevar sta se postavila na svoji mesti. Za svoja para čevljev, ki sta tako kot čevlji ostalih stala zložena v ravni vrsti na dnu tistega, čemur bi sicer rekli oder Stare elektrarne. Prisostvujoči smo sledili. Sezula sem se in svoje čevlje na osvetljen prostor postavila sama. Zabavno bi bilo, če bi bilo soudeležencev na Poiesis sebstva več - recimo 30; to bi pomenilo trideset parov čevljev, med katerimi bi moral človek najti svoje. Po besedah soavtorjev se je nekaj podobnega zgodilo na uprizoritvi Poiesis na Gibanici 2019, ko je najštevilnejši performativni poligon zajel celo nekje do 50 udeležencev. S tem je poligon pridobil ne le na velikosti, temveč tudi na kompleksnosti. 10. novembra je bilo pred predstavo omenjeno, da bomo čevlje lahko našli kasneje. Je to - pobiranje čevljev, še preden prvi obiskovalec pomoli svojo karto v odtrg - izrecen napotek ali že prva situacija? Morda pa se prva situacija odvije že doma, z odzivom na vabilo k izbiri čevljev.   

Kot smo že prej na hitro nakazali, je bil s Poiesis sebstva predstavljen poligon s konceptualno, dramaturško in metodološko razsežnostjo. Vsaka naslednja situacija je nova naloga za gledalca. Glede na to atipičnost se postavlja vprašanje: kakšna je obča naloga plesalca? Grdo in pavšalno rečeno, plesalec govori v jeziku telesa, bolj smotrno pa se je vprašati: kako plesalec govori v jeziku telesa? 

Poiesis sebstva nam ponudi preizkus te realnosti, torej preizkus dejstva, da telo govori samo po sebi. Če vzamemo Lacana in je nezavedno strukturirano kot govorica, to pomeni grajenje aparata subjektivnosti po nujnosti govorice. Kar pomeni, da se govorica odvija spontano na sebi in za sebe. In se s tem dotika pomena, kar bistveno pomeni, da se lahko prek besed začutimo. Sami sebe in eden drugega. Govorimo, človek vedno govori, tudi če ne govori. Ampak to je morda iztočnica za prihodnjič. Kaj pa gib? Sleherni premik pravzaprav prav tako sega v polje pomena in to počne tako samodejno kot tudi namenoma. Francoski dramatik Antonin Artaud je v Režiji in metafiziki iz leta 1932 zapisal, da ‘’jezik, ki vzbuja v duhu podobe silne naravne (ali duhovne) poezije, ponuja predstavo o tem, kakšna bi lahko bila v gledališču poezija v prostoru, neodvisno od izgovorjenega jezika.’’ 

Poiesis sebstva vsebuje nekaj besedila, torej se v posredovanju vsebine naslanja na jezik; bistveno pa se osredotoča na ustvarjanje izkušnje poetičnosti lastnega sebstva skozi nevsiljivo vključevanje gledalca in gledalke. Kajti; kaj ne ustvarjam prostora s premikom lastnega telesa? Recimo, pač nekam drugam. Na primer na mesto drugega, ki ga fizikalno izrinem. Dve telesi namreč ne moreta simultano obstajati na enem mestu. Ali pa - notranje gibanje. Na primer skozi gledanje, skozi krčenje orbicularis oculi, skupine krožnih mišic očesa. Gledanje je že premikanje, povzame Snježana Premuš na koncu dotične situacije. Gledam lahko ven v x ali pa gledam, kako x od zunaj gleda mene.

Rečeno v jeziku Poiesis sebstva: Hoja in mišljenje sta sinhronizirana. Gibanje se odziva na mišljenje in mišljenje se odziva na telo. Poezija po besedi se torej razlikuje, vendar ne ločuje od utelešene poiesis. Poklekni, moli in veroval boš, je rekel Althusser. Premakni telo v pozicijo x, opravljaj kretnje y in doživljal boš z. Tako se utelesi govorica, ki spregovori v gibu. Poiesis sebstva je koreografsko in plesno delo, ki vključuje gledalca na način vsebinske in oblikovne participacije. Brez gledalca in njegovega sodelovanja te predstave ni, vsaj ne zares. Pravzaprav tudi gledalca ni, ker ni avditorija in ni odra v klasičnem pomenu. Gledalec je izvajalec in njegovo telo je oder. Poiesis sebstva; koreografsko-gibalni poligon se je zaključil nezrežirano. Bistvena je namreč telesna izkušnja sebstvenega pesnjenja, po navodilih situacij, in s tem opazovanje in spoznavanje notranje gibalne dialektike. Saj, kot slišimo v Poiesis sebstva: Gledanje je že premikanje.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness