Na odru Plesnega Teatra Ljubljana snop reflektorja izlušči iz teme stoječo suho moško figuro, zavito v bež plašč. Zavibrira zvok in z njim se figura spiralno spusti v globoki počep. Navznoter obrnjen fokus, s katerim plesalec drži pozornost publike skozi počasno razvijajoči se začetek prizora, smo lahko opazili že v plesni miniaturi From Inside Out leta 2022, a to pot se Bor Prokofjev v plesnem prvencu Ravnovesje prvič podaja v solo celovečerni format. Počasne spirale in obrati delujejo kot skoraj vsakodnevno gibanje, dokler plesalčevo telo ne naredi nenadnega preobrata ali v hitrosti ali v smeri gibanja. Zvoke instrumentov, ki jih zvočna podlaga Kristijana Krajnčana niza in pretvarja v atmosfero skozi reverb in druge efekte, plesno telo posrka vase ter jih izpelje v naslednji gib. Gre za prepoznavni spoj hiphoperske senzibilitete in sodobnoplesne poetike, kot sta ga skozi svoje duete in plesne klase oblikovala Gašper Kunšek in Žigan Krajnčan, s katerima je Prokofjev sodeloval ter se pri njima izobraževal. Sodobnoplesni vpliv oklesti hiphop nastopaštva in usmeri pozornost tako plesalca kot publike v sposobnost hiphopersko treniranega telesa hipnega odzivanja na zvok ali druge impulze. 

Skozi prvi prizor Prokofjev razdela svojo poetiko, ki je nasproti Kunšku in Žiganu Krajnčanu bolj introvertirana in osebnoizpovedna. Plesalec prevaja atmosfero luči, prostora in glasbe v telesne podobe, ki vizualno prikažejo določena čustvena občutja, le ta pa vodijo v nove podobe. Po drugi strani pa Prokofjev pusti, da nekatere podobe delujejo same vase, navzven, brez prevajanja čez izvajalčevo notranjost – tako recimo plašč in trak za lase oblikujeta nekakšen samosvoj lik moškega slehernika, predvsem v hitrih rotacijah, kjer plašč spominja na krilo dervišev. Med temi izmenjavami – iz notranjih vzgibov v odrsko podobo ter iz odrske podobe v notranje vzgibe – pa Prokofjev počasi zvišuje tempo. Vrtenje v spiralah je hitrejše. Preklopi med gibalnimi sekvencami nenadnejši. To kulminira v izredno hitrem odkimavanju z glavo, v katerem se izvajalčev obraz popolnoma izgubi, ostane le še nedoločljivo bivanjsko stanje slehernika brez obraza. 

V drugem delu predstave je struktura dosti linearnejša. Prokofjev se najprej znebi plašča in se giblje naslonjen na stransko steno, nato se znebi srajce in se zgoraj brez giblje na tleh, ob zadnji steni pa se znebi še traka za lase. Čeprav telesu med potjo čez vse te površine ostaja hipno odzivanje na impulze, ni več stalne izmenjave med zunanjo podobo in notranjimi občutji kot v prvem delu, kjer je bilo možno prehajanje v obe smeri. Čustveni izraz se iz notranjosti izliva v telesna stanja in s tem ilustrira poanto, ki jo najdemo v gledališkem listu – »/.../ plesalec potuje po poti iz ravnovesja z namenom, da bi odkril nekaj novega v sebi in to umestil v svoj equilibrium«. Sporočilo podčrta zaključna slika, Prokofjev se namreč s hojo po rokah sprehodi do sprednjega dela odra, kjer so ves čas predstave počivale kovinske posode, iz katerih se je tu in tam izvabil tudi kak zven. Ob junakovem prihodu začne v posode kapljati voda. Performer prime vsako od posod, nekaj vode izpije, nekaj si jo polije čez telo, odvrže posodo in zagrabi naslednjo. Ko popije zadnjo malo posodico vode, pa se mu iz ust izcedi črna tekočina – najverjetneje oglje. 

Prehod od bolj odprtega in zanimivejšega prvega dela predstave k ilustrativno lineranemu drugemu delu bi si razložili s težkim izzivom, s katerim se soočajo mladi plesalci, ko preidejo iz 7 do 15-minutnih miniatur v celovečerne predstave. Kjer posamezni prizor lahko zdrži različne, tudi dosti abstraktne pomene, ali pa le demonstrira določen gibalni pristop, pa predstava, tudi če zgolj v dolžini 30 do 60 minut, zahteva dramaturški premislek – tako o časovni strukturi kot o spoju te strukture z gibalnimi principi in o njihovemu razvoju čez predstavo. V videnem se je zdelo, da prva polovica Ravnovesja izhaja iz gibalne logike, v drugem delu pa so prevladale enostavne rešitve naracije in osebnoizpovednosti. Nekaj momentov je tudi spominjalo na predstave Gašperja Kunška, recimo obstenski humorni vložki s prižiganjem luči na stikala in dviganjem plesnega poda; predvsem pa je zaključno cedenje oglja iz ust asociiralo na končno sliko Palače uma iz 2021, kjer si je Kunšek z iglami prebadal kožo ob obrveh, dokler se ni iz nje pocedila kri.

Odgovornost na težave z dramaturškim razvojem predstave bi tu postavili predvsem na ramena producenta Plesnega Teatra Ljubljana, da premisli o ustrezni podpori mladim ustvarjalcem ob njihovih prvencih. Priznavamo, da gre za širše vprašanje, saj smo podobne težave z ustreznim mentoriranjem plesalcev pri prehodu iz miniatur v celovečerne predstave v prejšnjih letih opazili tudi pri prvencih v produkciji zavoda Flota in programa Opus v produkciji Plesnega studia Intakt in JSKD-ja. Možnost bi bila tudi mladim plesnim ustvarjalcem ponuditi neprofesionalne produkcijske modele – v gledališču je to recimo program snovalnega gledališkega ustvarjanja Študenteater –, v katerih bi lahko ti preizkušali celovečerne formate izven vrednotenja, ki spremlja profesionalno produkcijo. 

Na koncu bi vendarle izpostavili, da predstava Ravnovesje, ki smo si jo ogledali 16. maja, uspešno izvrši iniciacijo svojega avtorja in ga kot plesalca s hiphop ozadjem vpelje v sodobnoplesno sceno. Glavna kvaliteta predstave je avtorjeva performativna prezenca, v kateri se gib vpenja v glasbo in odrske podobe na različne načine ter hkrati s spremembami dinamike drži zanimanje in napetost publike. Izzivi za naslednje korake pa ostajajo na ravni premisleka o celovečernem formatu ter nemara na ravni postopnega razvoja lastnega performativnega pristopa, drugačnega od svojih vzornikov. Glede na to, da gre za mladega avtorja pri komaj 23 letih, lahko z radovednostjo pričakujemo njegove naslednje korake.