Kako je danes sploh mogoče biti in vztrajati na robu, ko pa vendar osrednji tok sporadično srka iz palete elementov arhiviranih performativnih praks in jih vrtinči v le še nekakšen popularen žanr? Ali kot nekje zapiše Guillermo Gómez-Peña, »v zadnjem desetletju je mainstream prevzel žargon in podobe najbolj skritih margin – bolj je zbadajoče in ostro, boljše je«. Sama potencialnost taktičnega delovanja performativnih praks se je odmaknila od romantičnih predstav 60-ih let, ki so še vztrajale na okopih ekscesne opozicije, pri tem pa pristala na znotrajumetniško kategoriziranje in institucionaliziranje. Delovanje, sledeč taktiki: »intervencija iz margine na center in njen umik« pa je zamenjala strukturirana in transparentna produkcija umetnosti: »center danes namreč prav dobro ve, kje je gverila ves čas«.

V tej maniri lahko kakopak beremo tudi sodobno ideologijo opolnomočenja, kjer center vabi, kultivira in vključuje, a vseskozi vztraja na razliki, na nekakšni notranji zunanjosti ali imanentni heterogenosti. Bržkone bi tovrsten podpis lahko pripisali tudi sobotnemu hepeningu Fantom identitete, multimedijskemu praktikumu za opolnomočenje manjšin, ki se je v produkciji Zavoda KITCH in v sodelovanju z Bojanom Jablanovcem zgodil v Stari mestni elektrarni. Pa vendar, bilo bi preveč enostavno pristati na katastrofično pozicijo delovanja sodobne vsezajemajoče sistemsko–umetniške centrifuge.

Preobrnimo, tam, kjer je oblast, je tudi upor, in recimo, kjer je upor, je tudi že oblast. Ločnico med pravo in nepravo, avtentično in lažno, uporno in oblastno heterogenostjo pa opustimo. In ali ni prav heterogenost tista, ki določa naše skupno, skupno upora in oblasti ter nastopi kot horizont boja?

Premik iz zunanjosti, preddverja Stare mestne elektrarne v njeno notranjost, ki stoji kot inavguracijska točka hepeninga Fantom identitete, nas lahko zavede. Kajti premik v scensko izpraznjen prostor, ki ga šele s telesi oblikuje, krči in razteza ter pomensko napolnjuje, prej kot premik k notranjosti identitete predstavlja premik k njeni zunanjosti, k njenemu nenehnemu uhajanju, drobljenju.

Igralci, ki to niso, vznikajo in izginjajo po prostoru, ustvarjajoč žive slike, bolj ali manj močne in manj ali bolj nemočne kompozicijske strukture. Te pa črpajo iz nabora elementov uzgodovinjenih performativnih tehnik. Fragmentarnost in zlomljenost naracije sledi fluidnosti in izmuzljivosti sleherne identitete. Defiksacija pogleda sovpade z defiksacijo in decentralizacijo odra. Vsakokrat pa iz horizontale v vertikalo požene temporalen podij. Nekje vznikne golo žensko telo, nedvomno nenormativno, poudarjeno narcistično in partikularizirano, ki strateško vztraja pri pogojenosti tega telesa s telesom gledalca. Na drugem koncu izčrpano telo »tako mlade, pa že Ukrajinke« vztraja na ponavljajočem dviganju telesa v stojo, ob tem pa vsakokrat dvignjeno krilo izriše slovensko zastavo. Akt se izteče v napis »Zdaj sem končno Slovenka«. Ob strani stoji stojnica ukradene hrane, ki ponuja obložene kruhke, ob njej, kako pričakovano, stoji mladi mož, zagotovo indijskega rodu. Spet nekje drugje pa se mlad moški nameni obračunati z nekaterimi podobami pop zvezd.

Individualne zgodovine posameznih akterjev – njihove spolne, seksualne, etnične, razredne, nacionalne identitete – se razstavljajo po prostoru, pri tem pa iščejo političnost ne le v načinu predstavljanja, temveč tudi v načinu zaznavanja: politika gledališča je politika zaznavanja. Dogodek tukaj-in-zdaj v želji po vzpostavljanju mikrosocialne strukture skuša gledalce zavezati kot soustvarjalce, ko si v usta tlačijo še zadnji grižljaj hrane, se sprehajajo med različnimi mikro performansi, se nekje ustavijo, nekje drugje pa jim nekaj uide.

Heterogenost uprizarjanja in uprizarjanje heterogenosti razprši homogenost vsake identitete in kaže na to, da identiteta nima nekega avtentičnega jedra. Vsaka avtentičnost je že skonstruirana in zakrita ter v temelju vzpostavljena skozi jezik, kulturo, mreže, znotraj katerih se telo razstavi v tisočero svojih artificielnih in ponovljivih podob. Pri tem pa ne gre le za identiteto tistih, ki uprizarjajo, temveč tudi za heterogenost skupnega časa in prostora.

Povsem jasno je, da je intenca hepeninga politična. Morda gre to politično razumeti v rancierovskem smislu, po katerem političnost v umetnosti nastane ravno v sopostavljanju heterogenih elementov v redistribuciji čutnega, nastanku skupnega kot tistega, kar lahko vidimo, in načina izjavljanja o tem, kar je skupno. Politika je namreč vedno že estetska, je delitev čutnega, vzpostavitev skupnega. Nastane pa takrat, ko si tisti brez časa, tisti nevidni brez možnosti, da bi sprožili spor glede obstoja tega čutnega oziroma skupnega, vzamejo čas, da bi to storili. Že drži, da je bila intenca Fantoma identitete kot dogodka vseskozi politična in instrumentalizirana za opolnomočenje manjšinskih identitet, a vendarle ali ne bi tega prej kot v kakšnem drugem smislu morali razumeti ravno v tem, ko si performerji vzamejo čas, ki jim ga dominantna delitev čutnega nenehno odteguje?