JAZBECEV STAND-UP

JAZBECEV STAND-UP

Recenzija dogodka
29. 1. 2015 - 13.00

Satirično gledališče Kerempuh v Zagrebu je pred kratkim praznovalo petdeset let delovanja. Prvotno se je imenovalo Satirično gledališče Jazbec, vendar je ta ustanova morala zamenjati ime, ker je srbski pisatelj Peter Kočić napisal knjigo z naslovom Jazbec pred sodiščem. Tako je bil po hrvaško-srbski vojni jazbec ožigosan za četniški simbol in ni več smel biti del imena javnih institucij. Zabavljaška predstava Jazbec v Kerempuhu torej spregovori o raznoraznih nestrpnostih, ki pestijo Hrvaško družbo in konec koncev tudi našo slovensko deželo.

Jazbec v Kerempuhu je eden iz med mnogih avtorskih projektov večkrat nagrajenega gledališkega režiserja Oliverja Frljića. Frljić trenutno opravlja funkcijo intendanta Hrvaškega narodnega gledališča na Reki. Veliko Hrvatov temu nasprotuje še posebno zato, ker v konzervativnih krogih velja za vse najhujše in najslabše, saj njegovo politično gledališče dreza v najbolj črne madeže, spolzke predsodke in prepričanja, ki so močno ukoreninjena v našo družbo, tako močno, da se jih včasih sploh ne zavedamo. To gre marsikomu v nos in ponedeljkova predstava, vsaj kar se tiče izpostavljanja predsodkov, ni bila prav nič drugačna.

V predstavi Jazbec v Kerempuhu je lahko opaziti režijske prijeme, ki so tipični za Frljića. Izjemno duhovito besedilo so skupaj s Frljićem napisali igralci ansambla Kerempuškega gledališča: Hrvoje Kečkeš, Vilim Matula, Borko Perić in Rakan Rushaidat. Skozi humor se izpostavljajo tematike kot so: nacionalizem, ksenofobija, islamofobija, homofobija in blasfemija. Te tematike se mešajo z identitetami in prepričanji igralcev ter se dotikajo samih odnosov med njimi, tako v poklicnem kot tudi v privatnem življenju. Eden je na primer musliman, drugi kristjan in nacionalist, tretji je preveč lep za komika in v prostem času islamofob, četrti pa je ostareli seksistični gej. Seveda igralci identifikacije absurdno potencirajo in pretirajo. Te identifikacije so najverjetneje po večini neresnične, vsekakor zadenejo pa v najmanj en gledalčev predsodek, pa naj bo še tako neopazen in potlačen.

Matula je ves čas svoje mlajše kolege opozarjal na to, da morajo držati nivo humorja, ko pa pride na vrsto s svojo stand-up točko, nam zastavi ključno vprašanje: do kam sploh sega nivo humorja? Pod pas ali nad njega? Ali sploh ima mejo? Satira je že od starih Grkov dalje poskušala rušiti tabuje, prevpraševala je vero in oblast. Besedilo in igralci so tako ljubko duhoviti, da si ne moraš kaj, da se ne bi nasmejal še tako butasti in obrabljeni šali. Čeprav so njihove geste na trenutke pretirane in zaradi tega delujejo posiljeno komično, zadeva ni nič manj smešna. V tem se morda skriva Frljićev koncept. Humor uporabi kot orožje in s tem prej omenjenim tematikam in problematikam odvzame precej teže.

Če pogledamo malo globlje, se koncept izkaže za še bolj kompleksnega. Že sam naslov omenja jazbeca, ki se zopet vrne v Satirično gledališče Kerempuh, iz katerega je bil izgnan. V predstavi se na koncu pojavi igralec oblečen v Jazbeca, ki deluje celo nekoliko tragično. Ostali soigralci do njega kažejo očiten odpor. Zanimivo je, da režiser s to gesto vzbudi empatijo do jazbeca, ki je povsem fiktiven, simboličen. Vendar pa prav ta simbolični jazbec empatijo najbolj potrebuje. Zakaj?

Zato, ker nam na začetku Rakan Rushaidat pove zgodbo o kuni in jazbecu, ki so ju obtožili, da sta par. Ta politična basen je sicer omejena na hrvaško ozemlje, vendar prikazuje vso dvoličnost ideologizirane politične volje, ki nosi umetno ime: demokracija. Lažna demokracija pa je, bi lahko rekli, skupna vsem narodom. Najprej je bila problematična kuna, ker je bila dana na ustaško denarno valuto. S tem so se vzdignili nasprotniki kune, ki so jo označili za fašistični simbol, a skupaj z njimi so se pojavili tudi njeni zagovorniki, ki so vztrajali pri tem, da je očrnitev in prepoved neke živali popoln nesmisel, saj ji ne moreš kar tako pripisati novega pomena. Kuna je bila kasneje očiščena in povzdignjena kot simbol neodvisne Hrvaške, jazbec pa je ostal kriv in izgnan iz imena satiričnega gledališča zato, ker se je pred več kot sto leti pojavil v naslovu knjige srbskega avtorja. Torej predstava Jazbec v Kerempuhu govori predvsem o škodljivi dvoličnosti nacionalne miselnosti.

Frljić seveda tudi ne izpusti neposredne interakcije z občinstvom. V tej predstavi pa je za čuda do publike zelo prizanesljiv. Sam pravi, da se ukvarja z interesi občinstva, ampak stvar je v tem, da publika v resnici nima pojma, kaj so njeni interesi. Frljić želi v svojih predstavah izpostavljati velike krivice in male ljudi, v tem primeru tudi male živali. Želi jih pokazati srednjemu in visokemu sloju, saj konec koncev najnižji družbeni razred sploh ne obiskuje gledališč.

Od ostalih Frljićevih predstav s politično konotacijo se Jazbec v Kerempuhu precej razlikuje. To je vidno v posluževanju sproščenega stand-up komedijantstva. Razlikuje pa se predvsem v pomanjkanju radikalnosti in pomanjkanju grobega soočanja publike z aktualno problematiko.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.