Minulo gledališko sezono je Slovensko ljudsko gledališče Celje odprlo vrata italijanskemu režiserju Matteu Spiazziju, ki je v Sloveniji že nekajkrat ustvarjal, a izključno v lutkovnih gledališčih. Celjska uprizoritev Paradiž, podnaslovljena z oznako grenka komedija, temelji na igri z maskami v stilu commedie dell’arte. V tem se Spiazzi sicer tudi specializira. Liki v Paradižu so manj tipsko določeni, kot to velja v commedii dell’arte, ji pa zato sledi v duhu igrive komičnosti, ki je največkrat situacijska. Uprizoritev je umeščena v dom starejših, v tem kontekstu pa odpira zlasti teme minljivosti in medosebnih odnosov.

Skupni prostor doma, kjer se odvija predstava, je v scenografiji Primoža Mihevca preprost z nekaj mizami in stoli. Okna na zadnji steni naš pogled raztegnejo še do hodnika, po katerem ljudje prihajajo in odhajajo iz skupne sobane. Hodnik zato gradi suspenz, deluje kot prostor napovedi, občasno humornega komentarja, dokler se nazadnje s podporo luči Gregorja Počivalška ne prelevi v vzporedni prostor spomina ali celo onostranstva. Oblikovanost prostora omogoča neprisiljeno hkratnost dogajanja. Tudi liki, ki v danem trenutku niso v središču dogajanja, nemoteno živijo svoj dan z večjimi ali manjšimi zagatami. Tako je paradiž skupine ljudi v jeseni njihovega življenja vrveč, živ in razigran. 

V skupnem prostoru doma starejših se postopno zbirajo upokojenci različnih osebnosti, preferenc in iz različnih okolij, kar med njimi tke odnose, zavezništva in povzroča konflikte. Iz tega se porodi marsikatera komična situacija, kot je denimo preklapljanje med nogometno tekmo in filmom Cvetje v jeseni. Neverbalni uprizoritvi z maskami uspe v komaj več kot eni uri izrisati precejšnje število raznolikih likov in v vsakdanjiku doma starejših prikazati dinamike in vezi, ki so se stkale zlasti med oskrbovanci samimi pa tudi med njimi in zaposlenimi v domu.

Liki v Paradižu so precej tipizirani, kar je utemeljeno tudi na vizualni ravni. Maske, ki jih je oblikovala Alessandra Fienza, zaradi svoje detajliranosti delujejo realistično, zaradi nekoliko potenciranih proporcev pa jih zaznamuje tudi stiliziranost. Izraz in podoba maske določata lik skozi celotno predstavo, zato ne gre le za postranski atribut, temveč za enega od osnovnih gradnikov odrske osebe. Maske, uporabljene v uprizoritvi, v celoti prekrivajo obraze igralcev, s čimer jim kot izrazno sredstvo ni odvzeta le obrazna mimika, pač pa tudi govor. Odsotnost teh dveh elementov pa ni manko, ampak možnost za odkrivanje drugih izraznih registrov, ki jih ustvarjalna ekipa tudi učinkovito izrabi. 

Enajstčlanska igralska zasedba deluje kot dobro uigran kolektiv, vsakemu posebej pa uspe svoj lik ali več njih individualizirati in prek stilizacije v gibu skupaj z masko ustvariti enovito osebo, ki je s svojo telesno govorico in vizualno podobo tudi brez besed izrazito zgovorna. Pri tem ne smemo zanemariti niti kostumografije Dajane Ljubičić, ki prav tako sokreira like, npr. nakazuje na socialno okolje, iz katerega izhajajo. To je obenem tudi vir marsikaterega komičnega konflikta, saj se interesi likov stereotipno ujemajo z njihovo meščanskostjo na eni strani ali pa preprosto in bolj robato ruralnostjo na drugi. 

Komičnost, ki izvira tako iz likov kot iz situacij, podkrepijo reference na slovenski kulturni prostor – naj gre za nesoglasja med ljubitelji narodnozabavne glasbe in ljubitelji popevk ali pa kolektivno ljubezen do Cvetja v jeseni. Tudi iz teh lahko opazimo, da stanovalci ustanove izhajajo iz različnih kontekstov, v čemer se kažejo zametki kritične osti uprizoritve. Ta se humorno občasno odstre tudi v odnosu med zaposlenimi in oskrbovanci, vendar ne do te mere, da bi zbanalizirala to polje sicer precej pereče družbene problematike. Slednje uprizoritev niti nima ambicije obravnavati, pač pa se vanjo prikrade organsko le kot zametek. Zaznamo jo lahko v občasni brezbrižnosti ali nepozornosti zaposlenih, ki je posledica količine dela. Vse to bolj kot na naslavljanje vsesplošnega pomanjkanja kadra v domovih, slabih delovnih pogojev, malomarnosti ali slabih odnosov cilja na ustvarjanje vmesnih komičnih situacij. Kaj več zaradi siceršnje vsebinske polnosti in usmerjenosti uprizoritve verjetno niti ne bi bilo smiselno.

Vzgib po družbeni kritiki lahko zaznamo v odnosu enega od družinskih članov do ostarele sorodnice, ki mu je bolj kot za bližnjo osebo mar za pričakovano zapuščino. Mimogrede pa tovrstni resnejši prizori like, s katerimi prej nismo nujno posebej simpatizirali, osvetlijo v njihovi človečnosti. Tega ne zaznamo le gledalci, ampak tudi kolektiv, ki ga opazujemo na odru. Tako uprizoritev vztrajno podčrtava poanto medsebojne solidarnosti in empatije, h kateri se odrske osebe v ključnih trenutkih vedno znova vračajo, pozabivši na konflikte, s katerimi si sicer krajšajo dneve. V ritmični dramaturgiji Tatjane Doma se med komične prizore neprisiljeno vrivajo napeta družinska srečanja, osebne izgube in nenazadnje tudi smrt. Te spremembe tona, četudi kdaj nepričakovane, so izrazito nežne. Tako ne spodkopavajo dogajanja, pač pa ga razgibajo, češ, takšno je življenje – grenko-sladko.

Smrt enega od stanovalcev, s katero se uprizoritev zaključuje, zaokroži linijo spomina, izgube in nostalgije, ki je ta lik zaznamovala že od njegovega prihoda. Smrt morda proti pričakovanjem ne izzveni žalostno, ampak poetično in celo toplo, saj do posebnega izraza prideta človečnost in empatija, ki konfliktom in trenjem navkljub vladata v skupnosti prebivalcev in delavcev doma. Ti spričo izgube zanje postanejo nepomembni. Spomin na pokojno ženo in po smrti tudi vdovca samega na odru upodabljata dramska igralca, torej brez maske. Sopostavitev dramskih igralcev in igralcev z maskami za uprizoritev ne deluje razdiralno; izpelje jo v občuteno vizualno razplastenje vsakdanjika, ki teče mimo minljivosti, a je obenem prežet z njo. 

Paradiž izkorišča preproste, lahko bi rekli celo banalne situacije, ki jih ponuja ustvarjen kolektiv v izbranem okolju in tako uresničuje nastavljene potenciale ter ustvarja podstat pristnosti, ki izhaja iz odkritosti vsakdana. Toda uprizoritev ne ostane pri kopičenju bolj ali manj lahkotnega preigravanja dinamik med liki, marveč se poda tudi v sentimentalno in tankočutno poglabljanje likov in naslavljanje tem, zaradi katerih komedija dobi grenak priokus. Paradiž je stilizirana uprizoritev, ki zabava s tipi v različnih vsakdanjih situacijah. Pri tem pa uspe z občutkom in relativno kompleksno zaobjeti sicer malone tabuizirane teme, kot sta starost in smrt. Sprejema grenkobe življenja, ki jih utaplja v veri v fundamentalno dobroto ljudi, ki lahko iz še tako zatohle sobice naredi paradiž v malem.