Reportaža-recenzija in recenzija-reportaža gledališkega dogodka Kabare Kurac - v dvojni ekspoziciji in z obiskom vseh treh uprizoritev.

Znaki so bili tisti dan zlovešči kot pogledi starih babnic na mlada dekleta. Nič ni delovalo tako, kot bi moralo, sploh pa ne računalnik, na katerega sem v knjižnici tipkal nek tekst. Ko sem dvakrat zapored izgubil pravkar napisan del teksta, so se temu sorazmerno povečale tudi psihične sile napetosti; pomagala ni niti intenzivna vleka cigaretnega dima. Morda bi pomagala masaža, prav takšna, kakršno so roke mlade medicinske sestre namenile ramenom mladega novinarskega kolega.

Tisti dan, ko so name padali zlovešči znaki, in ko je padla tudi – vsaj po napovedi – zlovešča premiera posebnega gledališkega dogodka z imenom Kabare Kurac, sva se namreč z novinarskim kolegom, Baršijem po priimku, srečala nikjer drugje kot v knjižnici. Eden z akreditacijo za večerno premiero, drugi brez karte. Pokliči Smrketa, sem predlagal. In še preden sem po dobri stari navadi, da vsako stvar podvržem posebni transgresiji, imenovani zamuda, prikorakal do Gleja, so bila ramena novinarskega kolega zmasirana, njegovo grlo pa docela omočeno. Ko mi je nuna, ki je tu in tam malenkostno privzdignila svoje krilo, ob vstopu v trashevsko opremljeno prizorišče za dobrodošlico ponudila alkohol, se je kabare končno začel tudi zame.

Pravzaprav, če smo točni in natančni – in točni in natančni moramo biti – se Kabare Kurac ni začel s premiero prejšnji četrtek, pač pa v okviru Glej rezident predstavlja specifičen work-in-progress projekt mladega gledališkega kolektiva G-fart, nekakšen podtalen tok, ki v obliki končnega produkta vsake toliko skoči na površje gledališkega odra. Na vprašanje, zakaj se tokratni premierni skok imenuje Demoni, pa sta mi dve izmed konceptualnih sil tega projekta med srkanjem piva in grizenjem pice odgovorila, da ima eden izmed igralcev zelo rad metal. Odgovor, ki se po dveh ogledanih predstavah zdi povsem ustrezen in legitimen. Prav tako, kakor se zdi ustrezno, da se Demone ne ogleda le enkrat, temveč vsaj dvakrat, ne samo premierno, temveč tudi ponovitveno.

Namreč, proces, ki teče pod dogodkom in sam dogodek, ki se dvigne iz procesa, sta se v tem primeru integrirala in prepletla. To se ni kazalo le na preprosti ravni, ko so igralci hodili sem ter tja, se klicali in eden drugega opozarjali, kaj je treba narediti, ampak prav tako na ravni tega, da so v kabare vpeljali tolikšno mero variacije, da sta se integrirala tudi premiera in ponovitev. Tako je bil dosežen cilj dekonstrukcije samega dogodka premiere, a ne v zastavljenem smislu, da bi bila premiera slabša – manjkal je celo eden od bistvenih likov – od ponovitve, pač pa v smislu, da je bil moment naključja tako vztrajen, da je vsaka uprizoritev zase postala premiera. Nemara so si ravno zaradi tega – poleg kakšnega drugega razloga – nekateri predstavo ogledali kar trikrat, med drugimi tudi kolega Barši.

Zaradi takojšnjega balončka ugodja, v katerem sem se znašel ob vstopu v Glej, je na mestu vprašanje objektivnosti. Prav zaradi tega balončka sem namreč obiskal vse tri predstave. Je torej sploh higienično pisati recenzijo s tako subjektivnega stališča, ki je močno privilegirano v razmerju do tistih, ki niso bili deležni takšne pozornosti? A tukaj je treba nujno povedati, da sem vmes spremenil vsaj prostorsko perspektivo, saj sem na petkovi predstavi sedel v ozadju tribune, na drugih dveh pa na stolu neposredno ob odru. In doživetje je bilo nedvomno drugačno, tisti 'ob odru' je namreč precej bolj 'na odru', kot ob njem.

Kar je ključno pri tej razliki, je to, da si kot gledalec na tribuni bolj ali manj interpeliran v dialektično shemo odra in občinstva, kar pa ne velja v isti meri za stranske mizice. Tam je vzdušje bližje pravemu kabareju, medtem ko si na tribuni prej gledalec v teatru. Čeprav je nekaj bombonov letelo tudi na tribuno, sem bil ob strani popolnoma ujet v dogajanje, celo prisiljen, da se izmikam stvarem, ki so letele v moji smeri – od jajc do surovega mesa. Prav zato si upam trditi, da je ta pozicija tista, ki si jo želi Kabare Kurac, v kolikor je kabare in ne teater. Lahko bi rekli, da Kabare Kurac zahteva telo, ne pa nepremične točke zrenja.

Da uprizoritvena umetnost zahteva telo, seveda ni nič novega, zato nam ni treba posebej ponavljati, da gledališče operira s telesom – tako s telesom igralca kot s telesom gledalca. Pa tudi tega, da kabare za genealogijo sodobnih performativnih umetnosti ni nepomemben, nam ni treba posebej poudarjati. Toda, stopimo še korak dlje in recimo, da je razmerje, ki ga Kabaret Kurac želi vzpostaviti z gledalcem, pozitivno. Med telesi akterjev in gledalcev naj ne bi vladalo nikakršno negativno hierarhično razmerje. In prav tu je ključno prečenje meja odra, ki je sicer že stara fora, toda gre za način, na kakršnega se to izvaja. In to je pozitivnost – s čimer ne mislim brezpogojne prijaznosti in ustrežljivosti, ampak preboj hierarhičnega razmerja med igralcem in gledalko, naj bo slednje v dobro katerega koli od njiju. To pomeni zgolj to, da nuna nonšalantno pije pivo, ki ti ga je nekaj minut prej prijazno postregla.

Gre torej za to, da smo vsi skupaj udeleženi pri nekem, na prvi pogled nesmiselnem dogodku, kjer ni nihče suženj in nihče gospodar, ampak operiramo na relaciji jaz-ti in ne mi-oni. Kabare Kurac nas tako ne želi v nič prepričati in nas ničesar naučiti. Kljub nekaterim momentom groteske in šoka ne gre za to, da bi gledalce poskušali nasilno predramiti iz nekega predpostavljenega intelektualnega dremeža, kakor je to počel velik del avantgardističnih praks. Kabare pač ostaja kabare. Še več, Kabare Kurac po eni strani spretno manevrira z dekonstrukcijo kabarejskih prvin in metod, po drugi strani pa ravno ta dekonstrukcija šele proizvaja kabare, pravo kabarejsko izkušnjo.

Ta izkušnja ima po eni strani veliko opraviti z užitkom, ki se tu kaže v specifični formi ugodja in zabave, po drugi strani pa ima veliko opraviti tudi z izkušnjo transgresije. K prvemu lahko dodamo, da ima zabava kot ime za neko specifično politiko užitka velik potencial, ki lahko bolj kot kakšna velika politična manifestacija vzpostavi novo senzibilnost in s tem pogojeno eksistenco subjekta. K drugemu pa to, da si zabava po imenu Kabare Kurac za svoj vsebinski objekt med drugim postavi tudi vprašanje transgresije v družbah, ki so iz zakona transgresije naredile dober marketinški trik. Nič čudnega, če si prizori sledijo kot prizori tako imenovanih realističnih posilstev, ki se dokončajo v razstrelitvi zajčjega trupla. In nič čudnega če invalid brez rok in nog nastopa kot telo brez organov, ki bere tekst o družbi nadzora.

Pa vendar se transgresija nikoli ne dogaja le na ravni vsebine uprizorjenega, temveč predvsem na ravni forme uprizoritve. Ta se v primeru Kabareja Kurac vrši v skladu s spektakelsko dinamiko, ki pritiče kabarejski metodi – a z dvema razlikama. Prvič, spektakelska dinamika se zdi skrbno premišljena in intenzivirana; in drugič, sam spektakel se vseskozi sprevrača v debakel, medtem ko sam debakel vseskozi postaja spektakel. Ali z drugimi besedami, bolj ko spektakel postaja debakel, bolj debakel postaja novi spektakel. In v spirali debakla in spektakla transgresija lovi samo sebe – kar pa je daleč od tega, da transgresija ne bi bila več možna.

Posledično se še enkrat vrnimo k užitku. Ti so v predstavi najbolj navadni, nizki, a prav zato niso ujeti v shemo sadizma ali mazohizma na eni ali drugi strani, ampak se mnogoteri užitki neselektivno delijo na obeh. Rezultat tega bi moral biti padec konstitutivne teaterske razlike, a nujen materialen pogoj tega padca je nedvomno odsotnost tribune, ki je tokrat še stala. Nastopajoči so za svoj užitek dobro poskrbeli, zdi se celo, da smo gledali uprizoritev užitka v igri, užitka, ki pa nujno predpostavi tudi pogled, pogled gledalca - voajerja. Pa ne samo to, na ta način se je uprizorila tudi želja, da bi ta in takšen dispozitiv pogleda presegli in sprevrgli. Da pa bi telo gledalca prešlo v telo igralca, ni odvisno le od dispozitiva predstave, temveč tudi od želje tistega, ki se v ta dispozitiv sicer umešča kot gledalec. Ali kakor so nastopajoči zaključili kabare: eno vprašanje ostaja neodgovorjeno: ali ste želeli s svojim prihodom kaj povedati?