Kako je Krtek premagal morskega psa in prekletstvo Tunela?

Recenzija dogodka
9. 12. 2022 - 13.30

V prejšnjem stoletju je v češkem podzemlju živel rovokopec, ki je sanjal o tem, da bi enkrat skopal rov vse do morja, kamor bi s prijatelji zahajal na sončenje, čofotanje in lizanje sladoleda. Njegova zamisel je bila označena za ekscentrično, kar pa ga ni zaustavilo. Projekt, imenovan Tunel Češkoslovensko–Jadran, je dotični načrtoval s presenetljivo natančnostjo. Železniška proga, ki bi vodila od Čeških Budjejovic do slovenskega Kopra naj bi v dolžino merila kar 410 kilometrov. Češkemu rovokopcu je bilo ime Karel Žlábek, vendar ste bili poslušalci namerno zavedeni v misel, da smo današnji Teater v eter začeli z govorom o drugem češkem rovokopcu: Krtku. Med njima je namreč toliko podobnosti, da se prisrčna primerjava resničnega sanjača in domišljijskega lika, ki mu je tunel do morja nekoč uspelo izkopati, ponuja kar sama od sebe. Krtka se še vsi spomnimo, Žlábek pa je bolj kot ne pozabljen. Na tretjem rovokopcu pa je bilo torej, da ga odkoplje iz kolektivne pozabe. To delo je v avtorski predstavi 410 kilometrov – svojem samostojnem gledališkem prvencu – opravil režiser Filip Mramor. Predstavo smo si ogledali 26. novembra v rovu pod LGLLutkovnim gledališčem Ljubljana.

Ko vstopimo v LGL-jev Tunel, se tokrat do njegovega konca, kjer se običajno nahajajo stoli in oder, ne sprehodimo prehitro. Zadržijo nas namreč artefakti, razstavljeni po celi dolžini, od slike jadranske obale s pripisom »To ni Češka« do glave plastične igrače žraloka, po slovensko morskega psa. Ob pohajkovanju od eksponata do eksponata nas s konca rova ves čas spremlja brenkanje na ukulele, čemur se počasi približujemo. Na koncu rova najdemo poslednji eksponat: v pletenem gugalniku sedečega Filipa Mramorja, ki zamišljeno gleda v električni vlakec, ki se vrti v krogu pod njegovimi stopali, kjer je tudi napisna tablica: »Karel Žlábek, vizionar«. Za izvajalca glasbe pa se izkaže Gašper Lovrec, igralec in v recenziranem primeru tudi pripovedovalec, ki nas v predstavo uvede z zgodbo o predstavljenem vizionarju.

Preplet zgodbe češkega inženirja z zgodbo risanega lika in avtobiografsko pripovedjo režiserja, ki inženirja odigra, je v uprizoritvi prepletena s tehnikama snovalnega gledališča in gledališča predmetov, ki prepletata sanje, fikcijo in resničnost v svojevrstno uprizoritveno tapiserijo. Vse ravni, ki jih v dvorani spletajo Mramor, Lovrec in lučni mojster Uroš Istenič, se pokažejo že kmalu po začetku uprizoritve. Žlábek vstane z gugalnika in občinstvu pokaže plišastega Krtka, ki naj bi ga bil dobil od režiserja Filipa. Medtem ko Lovrec prevaja igralčevo češčino, nam Mramor neočitno – a zelo očitno – pomežikne. Uprizori nam tudi, kako mu je dotični plišasti Krtek rešil življenje. Čehi, kot prebivalci države brez dostopa do morja – nam je predočeno – ob stiku z morsko vodo izgubijo ves razum. Ko je protagonist nekoč čofotal v Jadranskem morju, se tako sploh ni zavedal nevarnosti, ki mu preti – ob tem se pripovedujočemu protagonistu začne zlovešče približevati morski pes na Lovrečevi roki. In ko plastična figurica že začne gristi protagonistu roko, mu na pomoč prihiti Krtek, ki s pomočjo Mramorjevih rok in glasu premaga zlega žraloka.

Posttranzicijska ustvarjalna generacija, ki med svoje šteje tudi avtorje uprizoritve, je zaradi socialno-ekonomske klime sanje v veliki meri zamenjala za cinizem, iskrenost pa skrila za fasado visokoletečih uprizoritvenih konceptov. Mramorjevo delo, tudi tisto, ki ga je opravil s kolektivom Počemučka v predstavi Under construction pa dokazuje, da to ni vedno tako. Obe predstavi – še posebej 410 kilometrov – odlikuje ranljiva iskrenost, s katero predoči občinstvu pripovedi o svojem otroštvu, neuresničeni želji po medkoronskem obiskovanju partnerke čez mejo ter optimizmu, ki ga v vsem tem času ni nikoli zapustil. Karel Žlábek pa v uprizoritvi odigra vlogo najdenčka, pozabljene zgodovinske figure. Njegova ekscentrična vera v izboljšanje sveta je nudila oporo njegovemu vizionarstvu in – v predstavi – Mramorjevemu optimizmu.

O sicer upravičenem cinizmu, s katerim bi lahko obravnavali Žlábkovo zamisel – gromozansko potrato denarja in velik ogljični odtis, ki ga implicira želja po direktni povezavi Češke z morjem samo zato, da bi se tudi s kopnim obdan narod lahko hladil v mediteranski luži – pa ni sledu. Za to je poleg nalezljive iskrenosti nastopajočih zaslužna zgrajena igriva otroška atmosfera, ki nas popelje v čas, ko omenjeni pomisleki še niso oblegali naših misli.

Za vizualno podobo uprizoritve je zaslužna Karolína Kotrbová, ki je z Mramorjem pod predstavo podpisana tudi kot soavtorica koncepta. Vizualna podoba sestoji iz že omenjenega pletenega gugalnika in vlakca, sobne rože, na katero Žlábek zaigra kot na violončelo in kristalnega lestenca, ki visi z zenita dvorane. Sicer pa uprizoritev odlikuje scenski minimalizem – uporabljeni so zgolj predmeti, ki doprinesejo k uprizoritvi, asketskost pa poudarja v popolnosti izrabljeno ready-made scenografijo Tunela. Ko namreč sedimo na njegovem koncu, se pred nami odpira naprekinjena poglabljajoča se vizura, v katero vsake toliko zatava Mramor, medtem ko Lovrec obnavlja Žlábkovo otroštvo, v katerem je protagonist skopal svoj prvi tunel do sosedovega bazena.
Predstava 410 kilometrov prostora, v katerega je umeščena, ne izrabi zgolj v njegovi hladni in na trenutke skrivnostni atmosferi, ki predstavlja inherentni potencial nevarnosti, kakor je značilno za ostale predstave umeščene vanj. Dogajalni prostor prebije četrto steno in ne skriva, da je dejansko tunel, bodisi Krtkov, bodisi LGL-jev ali pa Žlábkov nikoli realizirani tunel do Jadrana. Dramaturgija, pod katero sta podpisana Jernej Potočan in Domen Novak nas na koncu predstave pripelje do zahvale, ki jo Mramor v obliki fiktivne otvoritve Žlábkovega tunela, po kateri ga popelje Lovrec, izreče najdenemu sanjaču Žlábku. Medtem ko v globino tunela odvije rdečo preprogo, Lovrec na ukulele zaigra tako prepričljivo šlagerico, da komaj verjamemo, da je njegova avtorska. Žlábek pa se, nezmožen zakriti nasmeh na svojem obrazu, sprehodi v globino Tunela. Sanje niso več daleč, v predstavi se manifestirajo tako pred njim kot pred nami.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.