Smo v letu 1782 v Franciji. Francoska revolucija se še ni začela, tam nekje v Île-d'Aix ob atlantskem oceanu pa ima Pierre Choderlos de Laclos že vsega vrh glave. Ves gnus, ki ga prevzame ob opazovanju aristokracije, mora zliti na papir.

In Laclos to tudi stori. Z epistolarnim romanom Nevarna razmerja se vpiše v zgodovino literature. Za človeka, ki ni bil nikoli profesionalen pisatelj in je ostajal zvest svojemu visokemu vojaškemu činu, ga čaka buren odziv. Delo postane škandalozno, a tudi popularno. Aristokracija ga zavrača, Mariji Antonietti pa je všeč. V angleščini se ga objavi šele leta 1961, nastane pa kopica filmov, dramatizacij, radijskih iger, celo oper in baletov. Eno od dramatizacij leta 1985 naredi tudi britanski dramatik Christopher Hampton. In tu se začne tudi naša zgodba. Gre za dramsko podlago, po kateri je makedonski režiser Aleksandar Popovski režiral predstavo, ki jo je trenutno mogoče videti v mariborskem SNG-ju.

Sicer zapletena zgodba gre nekako takole: Markiza de Merteuil kuje maščevanje proti nekdanjemu ljubimcu Gercourtu, ki jo je zapustil zaradi druge ženske. Gercourtu pa je obljubljena gospodična Cecile. Markizi to ne ustreza, zato svojega prijatelja vikonta de Valmonta prosi, naj zapelje Cecile. Valmont prošnjo sprejme, vendar pa se iz lastnega veselja loti tudi skrajno pobožne gospe Tourvel. Markiza sicer podvomi o vikontovi zmagi pri Tourvelovi, a Valmonta to še dodatno podžiga. Valmontu uspe zapeljati tako Tourvelovo kakor Cecile, misleč, da bo s tem dobil tudi Markizo. Ta načrt pa se izjalovi in tako v vojni proti njej izgubi življenje, Markiza pa lepoto, po kateri je slovela.

Delo je polno naklepov, laži, spolnosti, besednih bojev in seveda pisem. Postavi se vprašanje, kako na oder postaviti romaneskno formo sestavljeno zgolj iz slednjih. Pisma ustvarjajo drugačno resničnost. Ljudje imajo v njih večjo svobodo glede prikrivanja resnice, večjo mero zasebnosti in možnost izbiranja sporočil, ki jih bodo posredovali. Pisma ponujajo čas za razmislek, čas, da marsikaj nadoknadiš. Direkten pogovor vsega tega ne nudi, posledično tudi ne drama, ki se mora odviti v doglednem času. Popovskemu je s pomočjo Hamptonove dramatizacije to uspelo. Dialogi so tekoči, ne puščajo pomislekov, vse se zgodi ob svojem času, replike delujejo premišljene, že zdavnaj naučene, ne pozabimo, gre za hišo polno mojstrov prevare. Igralci pa tudi s kretnjami nakazujejo, da pišejo pisma.

Priče smo zelo dobri uprizoritvi romana iz leta 1782. Vendar pa ni ne duha ne sluha o kakršnikoli modernizaciji. Razen nekaterih brechtovskih efektov, ki očitno postajajo stalnica gledaliških uprizoritev zadnjega časa, bi to predstavo lahko mirne volje postavili na odre 18. ali 19. stoletja. Seveda. Ljudje ostajamo isti, o čemer pričajo tudi ogledala na odru, v katerih se kot publika lahko vidimo. Trači zavzemajo prime-time na televiziji, glavne strani po revijah in večino časa popoldanskih kofetkanj. Tudi liki prevarantov v naših očeh najprej vzbudijo občudovanje, šele nekoliko kasneje pa neodobravanje. Tudi aristokracija je živa, le da jih danes poznamo pod pojmi, kot so magnati, japiji, direktorji in politiki. In ne nazadnje, mar ne bi mogli Laclosovega dela prenesti v kontekst kapitalizma? Tako bi bila Markiza in Valmont predsednika multikorporacij, ki uničujejo mala podjetja za lastno korist. Cecile naivna potrošnica, ki brez pomisleka podleže dobri Valmontovi reklami in se s tem uniči. Tourvelova pa ni nič drugega kot lastnica skromne trgovine v centru mesta, kjer deluje že dolga leta, nakar jo veliko podjetje prepriča, da se mora prodati, tako pa seveda propade. Da, to so Nevarna razmerja današnjega časa, ki jih Popovski ne izpostavi.

In konec? Predstava se konča, ko se vsi prevaranti in hudobneži ujamejo v lastne pasti, ker svojega pošastnega sveta ne morejo več nadzirati. Vzemimo to na znanje.

V nevarna razmerja je bil ujet Aljaž Krivec.