Kdo se boji drega?
Ženske, ki se niso reproducirale, ki so se izobraževale, ko se še niso smele, ki so imele moč, torej ženske, ki se niso podrejale patriarhalnim standardom, je skozi zgodovino družba zavračala ali jih označila za bodisi čudne bodisi vešče bodisi čarovnice. Po zaslugah kvir skupnosti, ki je drugačne ženske vzela za svoje, so letos te v soju reflektorjev zasijale na odru Pošte v performansu Razspolite me Olympie Bukkakis, kraljice, in Marie Francesce Scaroni, čarovnice. Ko se umetnici ne platformirata v Ljubljani, živita in delata v Berlinu.
Vstopimo v dvorano, in še preden se posedemo, smo zaslepljene z neonsko zeleno lučjo, ki osvetljuje dvorano. Zelena svetloba nas kar bode v oči, milo rečeno je neprijetna, dodatno nas zmede še glasbena podlaga nekakšnega deževja. Vse skupaj deluje kot džungla. Ko si dodobra pomanemo oči, pa vse postane jasno, na sredini odra ugledamo dve telesi, ležeči drugo ob drugem v nekakšnem položaju fetusa, s pokrčenimi nogámi in rokámi, kot dve kameleonki. Nastopajoči, čeprav oblečeni, izgledata goli, kar daje učinek nebogljenosti, ki se kasneje razvije v prikaz moči in odpora nenormativnih žensk. Na slednje aludira njuno šepetajoče branje monologa Lady MacBeth, po katerem ima predstava tudi naslov Razspolite me.
Sprva ranljivi telesi se kar naenkrat začneta prebujati, ko napol vstaneta, se po vseh štirih kobacata po odru. Obe se po odru premikata in iščeta kot otroka, svet se jima razgrinja pred njunimi očmi. Dokler se Bukkakis in Scaroni premikata po tleh, delujeta nekoliko okorno, kot da se šele učita uporabljati svoje okončine. Ležita na odru, njune noge se prepletajo, saj še ne znajo pokončno hoditi. Ko sta telesi ločeni, obe racata naokoli, Scaroni najde in si nadene razmršeno lasuljo, Bukkakis odkrije salonar, ki si ga najprej nadene na roko, pozneje pa ugotovi, da se bolj prilega njenemu stopalu. Tako se zelo počasi rojevata čarovnica in kraljica.
Ko se Bukkakis in Scaroni dvigneta s tal, kot se za kraljice in čarovnice spodobi, shodita s petkami in ugotovimo, da je to v resnici njuna naravna forma. Če sta imeli v prvem prizoru resnoben obraz in sta delovali nad vsakim novim odkritjem nekoliko začudeni, pa postaneta ob svojem vstajenju radostni. Bukkakis z nasmeškom na obrazu oponaša žnabljajočega kentavra, konjsko polovico ji posodi Scaroni, ki se za njo skriva pod prešito odejo.
Prav dregovski elementi snujejo rdečo nit performansa, bodisi si nastopajoči nadevata lasulje in salonarje bodisi se pršita z lakom za lase. Vsak prizor ima v sebi torej kanček nedodelanosti. Preoblačenje, ki se ponavadi godi v zaodrju, tu postane del uprizoritve. Na odru se performerki venomer preobražata in s tem subtilno namigujeta na preobražanje nenormativnih žensk v čarovnice, kraljice, mrhe, dregice. Poleg lasulj in salonarjev se neredko preobražata z neobdelanim blagom, ki z malo domišljije postane obleka. Ko Scaroni čez Bukkakis povezne svilnato rdeče blago, ga povezuje okoli njenih nog, rok, glave, njeno mirno telo z vsakim ovojem postaja bolj nepremično. Šele ko se obrne proti nam, ji Scaroni odkrije obraz in v italijanščini reče, da izgleda kot Marija, Mati Božja. Obdana s krvavo rdečo, nepremična, Bukkakis resnično upodablja dostojanstveno milino pogosto upodobljene Jezusove matere, le v popolnoma drugačnem kontekstu, postavljeno v vrste femme likov, ki jih Bukkakis in Scaroni uokvirjata skozi umetnost preobleke in jim dajeta prostor onkraj heteronormativne reproduktivne vloge mater.
Bukkakis in Scaroni na gledališkem odru sprva poustvarita občutke tujosti, ki so skupni kvir osebam v heteronormativni družbi, ženskam, ki ne morejo ali nočejo imeti otrok, žalujočim materam, čarovnicam in kraljicam preobleke. Performerki na odru prepustita, da zapostavljene posameznice spregovorijo. Iz nepripadnosti in plašnosti se rodijo, metaforično seveda, podobe poguma – prostor obstoja jim je bil odvzet, zato si ga ustvarijo same.
No, v Razspolite me prostor ustvarita Bukkakis in Scaroni v še nedokončani predstavi, kar izpostavi Bukkakis pred predzadnjim prizorom, ko kar neposredno nagovori občinstvo in spregovori o arhetipih kraljice, Device Marije in čarovnice, ki jih uporabita v performansu. Ta nepredviden intermezzo nas sprva vrže iz iluzije performansa, nekoliko bizarno se namreč zdi razlagati uprizoritev kar med njo, četudi je ta nedokončana. Vseeno pa Bukkakis od naštevanja motivov elegantno preide do razlage, da sta s Scaroni financiranje za ustvarjanje te predstave o reproduciranju skupnosti prejeli od nemške vlade. Obenem pa se zavedata, da je nemška vlada ena največjih dobaviteljev orožja Izraelu, ki iztreblja Palestince. Omembo Gaze nato pospremi nagovor k finančni donaciji škotski organizaciji za palestinske otroke.
Bukkakis nagovor zaključi s spet odvečnim predstavitvenim uvodom v naslednji prizor, v katerem Scaroni zapleše ob sardinski pesmi o žalujoči materi. V prostoru se znova stemni, mehka megličasta svetloba osvetljuje zgolj počasi premikajoče performerkino telo na sredini odra. Scaroni je oblečena v črno obleko, čeznjo se razgrinja gromozanski kos prosojnega blaga črne barve, ki je ne skrije popolnoma, temveč jo zgolj nekoliko zabriše. Silhueta pleše, počasi steguje roke, giblje se z veličastno tragičnimi gibi pod kopreno žalnega pajčolana, ki se ga ne poskuša znebiti, temveč ga sprejme, v žalosti išče smisel. Obenem je tragedija v tem prizoru skrajno dramatizirana in prav v tem znova najdemo rdečo nit. Izumetničenost je namreč ena od osnov drega. A v trenutku, ko nas Scaroni z žalostjo popolnoma začara, se glasba kar naenkrat ustavi.
Iz transa žalosti nas katapultirajo prve note komada Abracadabra kraljice in čarovnice Lady Gaga. Prerojene smo, kot bi rekli stari Grki, doživimo katarzo. Scaroni se pridruži Bukkakis in skupaj zaplešeta. Komad je zelo okusno prikladen za performans v preobleki, pop ikona se namreč elementov drega neredko posluži pri ustvarjanju svoje podobe, od over the top kostumov do izumetničenega mejkapa. Za povrh pa je Abracadabra poln okultnih motivov. Scaroni in Bukkakis s pomočjo Lady Gaga pozivata k oblikovanju svoje lastne usode, ki v nasprotju z idejo neoliberalnega individualizma temelji na skupnosti. Radostni prizor ponuja jasen zaključek fragmentirani uprizoritvi, namreč, da je prostora pod soncem dovolj za vsakogar, mogoče le za biološke deterministe ne. Sorry not sorry.
Razspolite me skozi umetnost preobleke prikaže, kako lahko izgradnja skupnosti in medsebojne podpore pomaga zapostavljenim posameznicam, da dobijo glas. Četudi se sliši klišejsko in nevemkolikokrat ponovljeno, je biti viden še kako pomembno. Bukkakis in Scaroni prav s preobleko razgalita zapostavljene like, tiste, ki jih heteronormativni okviri odrivajo, kviri pa jih sprejemajo.
Dodaj komentar
Komentiraj