Kdo se boji neotradicionalnega kabareta?
Pa smo spet tu; leto je okoli, november je že in bližanje zaključka leta namesto iz nadležno zgodnjih božičnih okraskov kulturniki zaznamo po plakatih za Liffe, Slovenski knjižni sejem ali CoFestival, ki se bohotijo po mestu. Še preden pa se napotimo na katerega izmed naštetih, nas, navdušenke nad robnimi gledališkimi umetnostmi, prevzamejo podobe dolgih skiciranih nog v visokih petah, ki nas s plakata popeljejo v Slovensko mladinsko gledališče na letošnjo edicijo Platforme malih umetnosti oziroma na otvoritveno predstavo Mačke niso edine, ki imajo devet življenj.
Na otvoritvenem večeru nas v spodnji dvorani pričaka pravo kabaretno vzdušje. Tokrat je tolerirano tako zamujanje kot vnos hrane in pijače v dvorano, kar pa niti ni potrebno, saj nas med stolčki in mizicami pričakajo članice francoske skupine Cirque Queer [sírkə kuírə], ki nas zasuvajo z bonboni in prigrizki in nam v roke potiskajo kozarce z vinom. Udobno posedene nas prepustijo glasu MC-jevke Mone Ladoll, ki nas taktično ogreje in pripravi na ploskanje in celó topotanje s stopali. Tovrstnih ogrevanj je slovenska publika sicer bolj vajena s kakšnih predstav impro ali uličnega gledališča, vendar v kombinaciji s kozarci vina učinkovito razigra tudi tokratno publiko Mladinca.
Uvodna točka nam na zizmelene tone I will survive Glorie Gaynor naslika pogosto kabaretno oziroma dregovsko situacijo dveh dregic, ki se ob žnabljanju pred publiko borita za svoj prostor pod žarometi. Porivanje in šaljivo samopoveličevanje očitno res znova in znova vžge, ugotavljamo, ko se razgledujemo po nasmejani dvorani.
Nadaljevanje se zdi v enaki meri klasično. Dregica Marthe stopi pred nas v večdelni črni obleki in prične z zapeljivim odmetavanjem slojev, ki pa ga prekine kup kokic, ki se ji usuje izpod svetle lasulje. Začetni gag še stopnjuje s paniko, ki jo ustvari, ko se ji začne med nogami smoditi ob zvokih pop uspešnice Girl on Fire. To nas torej že v začetku predstave zadovoljno privede do ugotovitve, da je kolektiv pred nami očitno zmožen samoposmehovanja, kar se sploh za kabaretni format zdi ključna lastnost, ki pa včasih kakšni bolj nečimrni divi, tudi na domači sceni, primanjkuje.
Format predstave se v nadaljevanju izkaže za dramaturško drznejšega. Jenny Victoire s tako ambientalnejšo kot močnejšo klubsko glasbo podpira prizore. Sledi nekaj počasnejših točk, ki testirajo zmožnost sledenja občinstva, ki se je morda na kabaret prišlo zgolj zabavat. Začetno žnabljanje deluje kot past, ki nas zdaj vleče v nekaj, kar preobrača stare vzorce tako dregovskih predstav kot kabareta. Ali uživate v tem neotradicionalnem kabaretu? Na sredini vpraša MC-jevka. Gromek aplavz. Kdo pa mi zna povedati, kaj je neotradicionalni kabaret? Vprašanje usmeri v tiho prvo vrsto.
In res se gibamo v nekakšnih presečiščih formatov in izvedbenih postopkov. Elemente cirkusa nam pričara predvsem Mounir·a Taïrou – kar v petkah – na svili, ki nam tako skozi hitrejše in bolj divje gibe kot tudi skozi bolj nežen gibalni jezik razpira svoje telo. Potem ko že skozi kostumografijo, ki telesu podaja nove oblike in zakriva tudi obraz z balaklavo, opiše svoje neizpolnjevanje normativov »ženskosti«, pa lahko čutimo kasnejšo opisano potrebo po izmiku binarnosti in razspoljenju.
Med točkami svojih sokabaretistk ostale ves čas posedajo na kavčih na drugem koncu odra in se tako tudi nenehno odzivajo na nastope kolegic, s čimer navkljub klasični strukturi kratkih točk razgrnejo skelet predstave in pokažejo, da za nove, neo oblike spektakla skrivanje procesov nastanka predstave niti ni potrebno. Popolnoma enako nas recimo pretrese hoja Simona Riusa po pokončno postavljenih steklenicah, kljub temu da jih je postavil pred našimi očmi. In kljub temu da vidimo, da so polne goste rdeče tekočine, je njegovo mazanje s to lažno krvjo še zmeraj pretresljivo, sploh v kontekstu skupine tako imenovanih frikic, ki se zavedajo, da že s hojo v javnih prostorih lahko tvegajo svoje življenje.
In če smo že pri frikicah; v drugi polovici predstave MC-jevka osebne zgodbe, ki smo jih po ovinkih ali direktno slišali do zdaj, postavi ob bok veliko starejši zgodbi cirkusantke Annie Jones, ženske z brado, znane predvsem znotraj cirkusa P.T. Barnuma. Njena zgodba je osvežujoče povedana brez olepševanj, ki se jih morda nekateri spomnimo iz hollywoodskega muzikala Največji šovmen, saj neposredno govori o njeni ugrabitvi v otroških letih in o zlorabi njenega videza za potrebe zabavanja publike. S tem pa je opisan tudi širši kontekst obravnavanja spolnih odklonov od norme v letu 1865. Zaključna eksplicitna povezava s sedanjostjo se niti ne zdi potrebna.
Morda se slamovski zaključek predstave, ki angažira kvire k uporu v kontekstu ostalega, tako vseeno zdi preveč dobeseden in nepotreben, saj predstava že drugače mojstrsko sopostavlja različne zgodbe in tematike in neprestano lovi pretanjeno mejo med žgečkljivim, zabavnim in eksperimentalnim, političnim in izpovednim, pri čemer je v svojem izražanju vseeno precej dostopna, iskrena in jasna. Zdi se, da se v tem stalnem izogibanju pričakovanjem in definicijam izrisuje upor predstave, ker se tako kot robne identitete, ki jih naslavlja, dokončno izrisuje šele v medprostorih in niansah.
Dodaj komentar
Komentiraj