Kljub domnevi o belem, nepopisanem listu pišemo vedno na že napisano in beremo na že prebrano. In tudi uprizarjamo na že uprizorjeno. Gledališka ekipa, zbrana okoli delavnic, ali bolje, gledališkega laboratorija pod delovnim naslovom »Kaj je danes smešno?«, se je po enoletnem srečevanju konec lanskega leta odločila uprizoriti Tolstojevo Smrt Ivana Iljiča. S tem želijo prek kreativnega procesa z režiserjem Tomijem Janežičem in dramaturginjo Katjo Legin nadaljevati osnovna preizpraševanja smisla in načinov gledališča, pa tudi njihovih prikritih gledaliških želja, ki jih najreprezentativneje predstavlja njihova predhodna predstava Utva.

Tokratni projekt Srbskega narodnega gledališča iz Novega Sada, v koprodukciji s tamkajšnjim Študentskim kulturnim centrom in Bitef Teatrom iz Beograda, nadaljuje razbijanje uveljavljenih gledaliških principov na strašljivo širokem odru, zaprtim in skrajšanim s temno zadnjo steno iz vrat in enega okna, delo režiserja ter scenografov Daniele Dimitrovski in Željka Piškorića. Nekdo že sedi na njem, morda on, ono, tisto, ali pa ona? In na sedežih čakajo knjižice Tolstojeve zgodbe, pripovedke, novele, saj oznaka niti ni važna, v glavnem tekst Smrt Ivana Iljiča.

Če naslov teksta povsem natančno opisuje vsebino in temo dogajanja, pa gre ključ za razumevanje njegove gledališke uprizoritve iskati v podnaslovu – kolektivno branje. Če se najprej osredotočimo na branje: uprizoritev branja ne razume v klasičnem, literarno-kritiškem smislu natančnega branja, odkrivanja pomenov teksta, njegove zgradbe in gledališke apropriacije, temveč v branju poleg običajne geste vidi neko drugo dimenzijo. Branje, ki je dejanje, skoraj neslišno gledališko proizvajanje.

Tovrstno gledališko branje pristopa k tekstu prek dela, saj samo delanje oziroma branje teksta tvori predstavo. Torej tekst, tako kot v Utvi, ni le predloga, temveč sama predstava, kar s seboj prinese niz materializacij teksta – od nadnapisov, tiskanih knjižic, branja, poslušanja do same uprizoritve – ki imajo različne učinke, še vedno pa ohranjajo in vztrajajo v popolni zvestobi. Tako da ni nobene potrebe za dešifriranje gledališke govorice, niti ni potrebno, da bi ji dodajali razlago, ki bi pojasnila, kaj izraža in metafora česa je.

Od orisa dimenzije branja v kolektivnem branju bomo sedaj poskušali prestopiti k osnovnim črtam kolektivnega v uprizoritvi Smrti Ivana Iljiča. Kolektivno v branju teksta kot komada se seveda nanaša na njegovo gledališko branje, orkestralno, skupinsko, odprto branje. Gre za obliko branja, ki tvori kolektiv, isti kolektiv, ki se konstituira v gledališkem prostoru. A kakšne so karakteristike tega kolektiva? Pravzaprav jih ni – gre pač za različne oblike prisotnosti, bližine in komunikacije, gledalskih in igralskih medosebnih interakcij in prepletanj.

Gledališko kolektivno se vsakič znova uprizarja in performativno vznika, živi v tej razpoki med gledališkim branjem in skupnostjo, hrani se s prostorsko postavitvijo rampe, ki razdvaja na dva nivoja kolektivnosti – igralsko in gledalsko – hkrati pa vseskozi igra na njeno prehodnost. Še pomembneje, meri na njeno družbeno učinkovitost, zopet neslišno, s pritajenimi koraki. Na začetku je bila temina, na koncu pa se zdi, da zmaga svetloba – od črnega proti belem, od popisanega k nepo- in nenapisanem, morda celo izbrisanem, od življenja k smrti bela poje črno.

Uprizoritev svojih učinkov ne išče toliko v samem prostorskem doživljaju, čeprav slednje prek odpiranja gledališkega prostora predstavlja pomembno komponento, kolikor bolj v sami časovnosti. Tako v primeru Smrti Ivana Iljiča skupnosti v gledališču ne definira prostorska enotnost ali povezanost, temveč časovni doživljaj – čas branja je pravzaprav čas gledališke skupnosti. Ravno z lupljenjem plasti fenomena časovnosti življenja in smrti Ivana Iljiča se gledalec odpre gledališkemu fenomenu, ob obvezni podpori glasbe Jovana Živanovića, ki jo ravnokar poslušamo v ozadju, in režiserjevega izbora iz Bachovega opusa.

Vprašanj, ki se porajajo od koncu predstave, je seveda mnogo. Niti ni tako pomembno, ali je smrt Ivana Iljiča individualna, splošna ali kolektivna, bistveno je, da je osamljena. Odgovori so ali pa niso v tekstu, in zlasti pri Tolstoju so, predstava pa vsekakor predstavlja suvereno nadaljevanje (u)boja in smrti dosedanjega branja gledališke imaginacije. Pred zaprtimi vrati, na poti od teme k svetlobi, na koncu luknje, pod oknom, kjer se mu je vdrlo v luknjo, tam pod edinim oknom, kjer se mu je nekaj prelepega zasvetilo, je Ivan Iljič kot tekst in predstava vdihnil, se ustavil na polovici vdiha, se iztegnil ... [in umrl nedoumljivo.]