V preobilici festivalskega utripa, za katerega se zdi, kot da se skoraj v kosu vleče že od konca poletja, smo si tokrat ogledali nekaj predstav sedme edicije CoFestivala. Čeprav je sam festival v bogati ponudbi uprizoritvenega programa, širokem spektru teoretskih vsebin, raznovrstnosti lokacij in uradnem fokusu na zagrebškem performativnem kolektivu BADco. ponujal veliko, smo se vseeno odločili raje osredotočiti na nekaj izbranih predstav ter preko temeljitejšega dekodiranja le-teh locirati fokus in usmeritve znotraj sodobnega plesa.

CoFestival se nam je letos razprl z očarljivim, a vseeno prezentnim nagovorom umetniškega odbora festivala, med drugim Dragane Alfirević, Mitje Bravharja, Dejana Srhoja, Roka Vevarja in Jasmine Založnik, ki so nas pred samo otvoritvijo vpeljali v razumevanje ter obravnavanje organizacije in pomembnosti tovrstnih festivalov, vsesplošnega stanja kulture in specifično sodobnega plesa. Otvoritvi je sledila najbolj pričakovana predstava festivalu že znanega koreografa Christosa Papadopoulusa z naslovom Opus, ki je v večih pogledih pomenila najboljšo predstavo.

Opus se skozi lepoto natančnega minimalizma spusti v zelo izčiščeno pripoved sodobnega človeka, ujetega v rutino dela, mehanizem birokracije in repetitiven ritem sistema. Plesalec ter tri plesalke se drug za drugim zvrstijo na oder, vse jih sproži glasbeni inštrument. Plesalčevo telo v črnini poslovnih oblačil na belem ozadju se prične ob prvih tonih violine povzdigati iz tal in odzivati na zvok. Z vsakim tonom, ki na začetku niso harmonični, se telo skoraj robotsko natančno odziva kot marioneta in s tem ustvarja občutek osamele Kleistove nadmarionete. Violini se pridružita še kontrabas in flavta, ki na oder pripeljeta vsak svojo plesalko, ki se pridružita plesalcu. Bolj kot se toni med seboj prepletajo, bolj se harmonizirajo in s tem bolj harmonična in usklajena postaja kolektivna koreografija. Predstava v dovršenosti minimalizma in skozi lepoto tehnike jasno pripoveduje zgodbo sodobnega sveta.

Predstavi je nadstropje niže v Kino Šiška sledil Koreoerotikon ustvarjalcev Ane Dubljević, Darje Janošević in Marka Milića, ki je bila v slabem poskusu kombiniranja trasha in bizarnega miksa tako klasičnih kot sodobnejših plesnih pristopov bolj spremljevalni program ali uvod v otvoritveno zabavo in bi verjetno v klubskem ali koncertnem kontekstu funkcionirala popolnoma drugače.

Med težko pričakovane predstave je spadala tudi po dolgih letih zopet nova koreografija Gisele Müller v sodelovanju z Gebrüder Teichmann. Spet jaz, vendar ne sama se nam kot glasbeno-plesna predstava izrisuje skozi odnos med plesalko in dvema glasbenikoma. Plesalka, ki odkriva svoj odrski prostor in s tem osebni prostor, skozi gib v sami pripovedi vstopa v dialog z glasbenikoma, ki jo beležita na diktafonih. Glasbenika preko beleženja zvoka vstopata v odrski prostor in kasneje z zapisom plesalkinih zvokov vstopata tudi v osebnega. Kombinacija organskosti starajočega se plesalkinega telesa, ki same starosti ne postavlja v ospredje, ter tehnične narave semplanja in miksanja zabeleženih zvokov ustvarja nenavadno dinamiko, ki nas potegne v neprijetno čudno, vendar hkrati pomirjujočo atmosfero. Kljub temu predstava ostane na ravni ideje že prej omenjenega dialoga in se tako uprizoritveno kot vsebinsko dlje od tega ne razvije.

Med že omenjenimi težko pričakovanimi predstavami se je zvrstila tudi predstava Odkruški Anne Konjetzky. Predstava, ki se nam je razprla s prologom tankega žarka projektorja, nas uvede v občutek tesnobe, ki nas ne zapusti vse do konca. Beli žarek, ki lovi zatemnjeno telo, se počasi začne širiti in izrisovati silhuete na mobilne kartonaste škatle ter kasneje nanje projecirati fotografije urbanih naselij. S projekcijami se nam čedalje bolj osvetljuje plesalkino telo, ki se skozi gib nadaljnjo uro bori s mobilnimi vizualijami. Čeprav sama estetika predstave ponuja zanimiv koncept vzpostavljanja dialoga med gibom okornih kartonov in človeškim telesom, pa se zdi, kot da do dialoga v resnici sploh ne pride, temveč telo zgolj ilustrira to, kar se s projekcijami in premikajočimi kartoni že tako ali tako dogaja. Plesalkino telo je neprestano v krču in zaradi pretiranega ukvarjanja s samim seboj namesto s svojim kontekstom postane skoraj amatersko pretirano. Predstava kljub temu izrisuje močan občutek tesnobe, anksioznosti in strahu znotraj urbanega okolja.

Zadnja na sporedu pričakovanega se je zvrstila predstava Spore znotraj že prej omenjenega fokusa na kolektivu BADco. Koreografija Nikoline Pristaš ter dramaturgija Ivane Ivković in Tomislava Medaka sta nasvpeljala v poetično pripoved nedoločljivega postapokaliptičnega sveta. Plesalke, oblečene v bele, bolnišničnim haljam podobne kostume, preko preigravanja ritmizirane vzvratne koreografije, odkrivanja svetlobe in kasneje raziskovanja organskosti zvoka znotraj scenografije na pol narejenih ležišč zopet slikajo nekakšno tesnobo in ujetost v norosti časa in prostora, ki je lahko tako tukaj in zdaj kot daleč in nekoč.

Splošni vtis celotnega festivala pušča za razumevanje sodobnega plesa veliko vprašanj. Sam občutek ob ogledanih predstavah je, da glavni simptomi letošnjega repertoarja izpostavljajo ali izrazito gledališkost, izrazito zvočnost ali pa izrazito tehničnost. Tako se zdi, da - bodisi zaradi dotično izbranih predstav bodisi zaradi stanja sodobnega plesa na splošno - ples kot tak izgublja glavno vlogo v predstavah ter se nekako čedalje bolj nanaša na mehaniko, ki ples podpira ali pa mu kontrira.

Primer tega je predstava Spet jaz, vendar ne sama, v kateri odkrivanje zvoka, zvočnosti prostora in zvočnosti telesa postane osrednjega pomena napram odkrivanju giba v odnosu do zvočnosti. Podobno se z vizualno podobo predstave zgodi pri Odkruških, kjer glavni interes predstave ni gib ali reakcija telesa v odnosu do mehanike, znotraj katere obstaja, temveč sama mehanika in vizualije pogoltnejo prekoreografirano telo, ki mehaniko okoli sebe samo dodatno ilustrira in podčrtuje, namesto da bi se nanjo odzivalo. S tem predstava tudi močno vstopa v polje gledališkega, saj se zdi, kot da telesa ne vodi gib, temveč zgolj igra. Lep primer nasprotnega principa so Spore, ki kljub velikemu poudarku na svetlobi in preigravanju luči ter proti koncu organskih zvokov koreografijo vseeno močno vključijo v estetsko zelo specifično in dovršeno okolje, tako da jo konkretnost postapokaliptične atmosfere, ki jo izrisujejo kostumi in scenografija, le še dodatno podkrepi.

Festivalu je vseeno uspelo potegniti vsebinsko rdečo nit, saj je večina predstav vsaj na neki ravni izrisovala tesnobo in rutinskost sodobnega sveta. Vsesplošni občutek je, kot da se je v samem programu festivala čutil občuten razmah med vrhunskimi predstavami z izjemno vsebinsko, estetsko in tehnično dovršenostjo ter predstavami, ki so z očitno zastavljenimi konceptualnimi nastavki v sami realizaciji izvedbeno šepali. Kljub temu CoFestival skozi svoj očarljivo sodobni duh in raznolikost vsebin, ki jih ponuja, ostaja eden osrednjih in pomembnejših prostorov za odkrivanje, spremljanje in raziskovanje mednarodnega sodobnega plesa.