»Ali poznate to lepo deželo z njenimi dolinami in hribi?« To so besede, ki zarežejo v tiho šušljanje publike Slovenskega mladinskega gledališča. Z njimi se zatemnijo luči in prične se gledališka predstava Ljubimki v režiji Nine Ramšak Marković. Težko pričakovana premiera odrske priredbe romana avstrijske pisateljice Elfriede Jelinek je bila napovedana že lani oktobra, dočakali pa smo jo komaj prejšnji teden.

Kratki, a znameniti roman se osredotoči na življenji dveh mladih žensk, Brigitte in Paule. Prva živi v mestu in je finančno v nekoliko boljšem položaju, druga pa na podeželju, v surovi revščini. Čeprav pripadata različnima družbenima slojema, obe sanjata o boljši prihodnosti, ki si jo ‒ kot se za žensko na sredini 20. stoletja spodobi ‒ predstavljata v podobi moža in otrok, fantka in punčke, če je mogoče. In res svoje sanje kmalu uresničita ter si najdeta moža, Brigitte Heinza in Paula Ericha. 

A to ni pravljica o zakonski blaženosti, temveč brutalno razvrednotenje ideala romantične ljubezni. Brigitte sicer dobi udobno življenje v lični mestni hišici, a mora zanjo plačati s svojim telesom, ki ni v rokah njenega moža nič drugega kot kos mesa, pač edina pička, ki mu je na razpolago. Paula pa v zakonski stan z Erichom stopi šele po rojstvu njunega, poudarek – nezakonskega – otroka. Tudi njene sanje o ljubezni se hitro razblinijo, saj družina živi v pomanjkanju, za povrh pa trpljenje stopnjujejo moževe pesti, ki se pijano znašajo nad njenim telesom.

Pot k boljšemu družbenemu položaju si obe ženski zamišljata skozi razmerje z moškim. Sanje o romantični ljubezni so torej lažne ‒ ljubezen je kvečjemu sredstvo za vzpon po družbeni lestvici, obenem pa tudi eden ključnih pogojev za reprodukcijo razmerij moči in nasilja znotraj njunih zakonskih zvez.

Predstava zvesto sledi kronološki sestavi romana ter prepletenosti Brigittine in Pauline zgodbe v njem. Kompleksna fragmentiranost in vsebinska zgoščenost romana se na odru odraža že v scenografiji. Oder je razbit na več nepovezanih prostorov: zanikrn bar, za katerim se zbirajo vaški pijanci, spalnica, ki jo predstavlja majhna postelja, dnevna soba s foteljem in namizno svetilko, jedilnica z mizo, pa tudi kopalnica in Paulina kuhinjica. Nobeden od teh prostorov gledalki ne ostane skrit, zaradi česar lahko obenem spremljamo tako Ericha, ki se opiva in lista časopis, kot Paulo, ki gara za pultom majhne kuhinje. 

Poleg scenografije pa predstavi v prid deluje tudi umeščenost v spodnjo dvorano Slovenskega mladinskega gledališča. Ta z nizkimi opečnatimi oboki in poglobljenostjo odra na gledalko deluje ravno prav utesnjujoče; če se malce pesniško izrazimo, se v dogajanje ujamemo, kot sta v svojo tragično realnost ujeti protagonistki. Nelagodje, ki spremlja branje romana ‒ predvsem zaradi skoraj brezčutno objektivnega pripovedovanja o tako nesrečnih usodah ‒ poustvarijo tudi igralci in igralke. Že v prvem dejanju, s pogledi uperjenimi proti publiki, pričnejo s pripovedovanjem zgodbe. Vsak izmed njih tako odigra dvojno vlogo pripovedovalke in lika.

S pripovedovanjem ‒ v katerem so igralke in igralci več kot prepričljivi ‒ uprizoritev na oder uspešno prenese tudi značilni cinizem in surovo objektivnost, s katero življenji protagonistk opisuje Jelinek. Te značilnosti v svoje geste prenesejo prav vsi igralci, ko med opisovanjem zrejo gledalki naravnost v oči in s humornimi pripombami surovo utelešajo objektiven in brezoseben naratorski glas romana.

Izstopajoča dvojnost golega kontekstualiziranja in brutalne realnosti družinskega nasilja, alkoholizma in dekonstrukcije skoraj utopičnega ideala ljubezni stopnjuje tudi čustveno nabita igra.

Predvsem velja izpostaviti Anjo Novak v vlogi Paule. Igralka Paulino sprva nedolžno razumevanje življenja in naivnost poudari z obrazno mimiko, ki kaže na vesel zanos, s katerim pričakuje lepo prihodnost. Njen zanos doseže vrhunec ob njeni poroki, ki jo na odru gledamo kot skoraj groteskno. Gledalki je bil namreč že podan vpogled v njeno dejanskost, ki je vse prej kot srečna. Tako postanejo raznobarvni konfeti, izstreljeni v zrak, in Paulina dolga bela vlečka le žalostna krinka tragičnosti njenega revnega in nasilnega vsakdana. Odtlej postaja Paula še bolj zamorjena ‒ ujeta v zakonu ves svoj čas preživi v majhni kuhinji. Njena že prej redka radost in veselje ugašata z Erichovimi nasilnimi izbruhi, ki so s precizno koreografiranimi gibi in dodatkom umetne krvi skoraj pretirano realistični.

Režiserka ostane zvesta romanu tudi v tem, da protagonistki nista popolnoma pasivni v nadaljevanju patriarhalnih odnosov. Obe sta odločeni izkopati se iz revščine in turobnega življenja in sta za ta cilj pripravljeni pretrpeti karkoli in plačati vsako ceno. Toda trpljenje si lajšata in nasilje, ki sta mu podvrženi, prenašata v imenu ljubezni. Ta romantični ideal pa Jelinek ‒ v nasprotju s popularnimi romancami in tako imenovanimi ženskimi romani ‒ dekonstruira in pokaže, da je ljubezen kot nekakšna podkupnina, zaradi katere ženski tako rekoč prodata svojo usodo in telo.

Uprizoritev romanu vsebinsko in stilsko dosledno sledi. Tako tudi v predstavi ne moremo razbrati zmagovalke in poraženke. Postavitev na odru pa še dodatno poudari, da gledalke življenji protagonistk opazujemo z določeno mero privilegija ‒ poistovetenje je v gledališču preprečeno še bolj učinkovito kot v romanu, saj je naša vloga inherentno vojerska.

Predstava Ljubimki uspešno problematizira družbeni položaj likov in ponavljajoče se patriarhalne odnose prav zato, ker se od svoje romaneksne predloge pretirano ne distancira. Ohrani monotono objektivnost pripovedovalke in uprizori isto brutalno realnost književnih likov iz tiste nam neznane lepe dežele z njenimi dolinami in hribi.

___

foto: Ivian Kan Mujezinović