Kaj lahko pričakujemo od predstave Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah), ki je bila 10. aprila 2013 premierno uprizorjena v spodnji dvorani Slovenskega gledališča v Ljubljani, nam do krstne uprizoritve ni bilo jasno. K temu je pripomogla več ali manj nekonvencionalna uprizoritvena politika Slovenskega mladinskega gledališča, v Sloveniji še nevideno gledališko delo madžarskega režiserja Andrása Urbána, predvsem pa površne napovedi predstave, ki bi naj govorila čisto preprosto o ljubezni in njej nasprotnih čustvih, najsigre za sovraštvo ali nezmožnost ljubezni.

Tekst predstave je sestavljen iz nekaterih replik Jesihovega prevoda Shakespearove tragedije Romeo in Julija, zapiskov improvizacij, ki so jih med pripravami po navodilih Andrása pripravili igralci, ter režiserjevih lastnih dramskih tekstov. Čeprav je predstava posledično izjemno fragmentarna, saj jo sestavlja kopica različnih prizorov, ki jih mestoma povezujejo nejasni prehodi, pa so ustvarjalci kaotičnost delno zamejili z vpeljavo skupnih imenovalcev. Glavni od teh je prej omenjeno sovraštvo, vendar pa mu namesto ljubezni največkrat nasproti stoji zgolj spolnost.

Najrazličnejši pristopi posledično narekujejo ritem predstave, ki temelji na dvojnosti. Tako smo denimo priča team buildingu, kjer poslovneži govorijo o svojih seksualnih problemih. Nasprotja so prisotna že v skupini, saj se eden izmed prisotnih spopada s prezgodnjo ejakulacijo, spet drugi pa je nikoli ne doživi. Seksualni problemi so priznani v maniri gostilniškega pogovora, brez dlake na jeziku in brez umetelnosti, ustvarjalci predstave pa so takšnemu diskurzu nasproti postavili odlomke iz Romea in Julije. Tovrstni vdori visokega v nizki slog v predstavi dobro funkcionirajo. Čeprav včasih stojijo sami zase, so največkrat presmišljeni ali vzeti iz konteksta, s čimer gladko vpeljujejo Shakespearovo poetiko, a hkrati ne zvenijo preveč tuje.

Razen vpeljave posameznih replik pa Ljubezen (Nedolžnost v sedemdesetih minutah) dialog s Shakespearom vzpostavlja tudi v reinterpretaciji nekaterih motivov Romea in Julije. Ustvarjalci predstave so se očitno zavedali, da nas aktualizacije, v kateri je Romeo recimo član družine avtomobilskih magnatov, Julija pa uporablja prenosni računalnik, ne morejo več prepričati. Aktualizacija tako večkrat seže v sam srž Shakespearovega teksta. Posledično lahko na odru vidimo tri Parise, ki spolno občujejo s truplom Julije Capulet v svetu, ki vidi Julijo samo še kot spolni objekt, za katerega je bolje, da je mrtev, saj se le tako ne more upirati in lahko brez problema služi kot hrana za mrhovinarje.

Tovrstno aktualizacijo lahko prepoznamo tudi v srečanju Romea in Julije. Toda neštetokrat slišanemu dialogu nismo priča, saj je pregovorno ljubezen Shakespearove tragedije zmožen izkazovati le še par psov, ki ju na sprehod peljeta nuna in menih. Slednje ni nepomembno, nenazadnje je lik patra Lorenza kot predstavnika cerkve v zavesti večine gledalcev pozitiven. Toda ali ni ravno Lorenzo tisti, ki tako rekoč izkoristi ljubezen Romea in Julije, v katero niti ne verjame, zato, da bi končal spor med družinama? Tako mlad par posledično postane le podoba dveh oseb na povodcih, ki ju pater uporabi v popolnoma drug namen.

V prizoru z Romeom in Julijo pa zaznamo še eno od bistvenih potez obravnavane predstave. Skoraj vse nastopajoče osebe, ki jih igralci izjemno dobro interpretirajo, so namreč popolnoma depersonalizirane. Imena se pojavijo le redko, identiteto nastopajočih pa največkrat označuje njihova seksualna težava ali ekscesno sovraštvo do neke osebe ali družbene skupine. Posledično predstava ne razvije nikakršne zgodbe, s čimer se možnost za prikaz motivov različnih dejanj izgubi. Tako nismo priča kontinuirani predstavi, temveč kolažu različnih slik.

V tovrstnem načinu dela je vselej potrebno biti pazljiv, katere slike velja pokazati. S primerom skupine duhovnikov s seksualnimi problemi so ustvarjalci predstave zastavili novo, zanimivo in provokativno vprašanje, zato pa jim je to nekoliko manj uspelo s plesom v maskah, ki se ga udeležijo neonacisti.

Dobra osnovna zastavitev, v kateri "sovrag" kakor na internetnih forumih nosi masko, v predstavi ne najde zadovoljive izpeljave, saj se tam inventivnost tega prizora tudi konča. Nenehno zgražanje nad Romi, Muslimani in homoseksualci je vredno omembe, vendar smo bili na ta problem opozorjeni že neštetokrat. Tako menim, da bi nas danes moral zanimati predvsem mehanizem pojava, kot je neonacizem, česar pa predstava ne problematizira.

Predstava se giblje med nizkim in visokim slogom ter med vsakodnevnim in nenavadnim. Prva uspešno sobivata, četudi se za nizkim slogom večkrat skrivajo ideje na prvo žogo, ki tekstualno niso izpiljene in porušijo vzdušje, ki ga pričarata dobra glasbena podlaga in ideja življenjskosti teh prizorov. Tudi vsakodnevni in nenavadni problemi se znajdejo pod isto streho, saj denimo govor o spolnosti, ki vsesplošni navzočnosti navkljub ostaja tabu, to sobivanje omogoča sam po sebi. Zato pa izostane dialog med ljubeznijo in sovraštvom. Prva je komaj prisotna, saj namesto nje nastopi spolnost. Med slednjo in sovraštvom pa so meje ves čas predstave popolnoma zabrisane, kar se zrcali predvsem v spolnem nasilju, ki ga projekt z redkimi izjemami predstavi uspešno.

Kako govoriti o ljubezni in sovraštvu, se je spraševal Aljaž Krivec.