Ob cerkvenem dvorišču majhne gorenjske vasice Mošnje nas navsezgodaj pričakata prasketanje žerjavice in vzpenjanje ognjenih zubljev v mrzlo pomladno nebo. Izlet iz hrumeče Ljubljane enkrat na mesec brez izjeme v zavest prikliče eskapizem romantikov 19. stoletja, ki so hrepeneli po pobegu v pristnejši ruralni svet. Od časa do časa po tej strategiji posežejo tudi umetniki, pred mesecem dni je v štali v Horjulu svojo predstavo Pri meni doma denimo odigrala umetnica Mirjana Medojević. V Mošnje pa nas je privabil geolokacijski performans Blagoslov ognja, v produkciji zavoda RKC.

Dogodek se začne nekaj minut pred sedmo uro zjutraj, ko se na cerkvenem dvorišču začne zbirati publika. Precej običajna publika, vendar velja povedati, da jih od mimoidočih ločijo posebne kangle – povečini stari piskri z žičnatimi ročaji. Naša statičnost v pričakovanju in opremljenost s kanglami vzpostavita jasen kontrast ne le za zunanjega, temveč tudi za notranjega opazovalca. Preden se dogodek sploh začne, obiskovalci in obiskovalke že tvorimo skupnost, ki si deli tako banalno zgodnje prebujanje kot duhovno željo po toplini in bližini. Samoumevnost odnosa človeka do sočloveka in do narave je bila v obdobju samoizolacij in prepovedi gibanja postavljena na glavo. Takrat so nam bila potujena prostranstva skupnega kraja, mnoštvo družbenih prostorov pa je doživelo redukcijo na zgolj prepovedano, ergo tuje.

Po nekaj minutah čakanja se vendarle pojavi neimenovani igralec v dolgi beli halji z vijoličnim trakom okoli vratu. S seboj prinese kanglico, manjšo od naših, v kateri je voda, ter knjigo, iz katere prebere nekaj stavkov, ki usmerijo naše razmišljanje: »Ker ogenj s svojo svetlobo preganja temo in s toploto mraz, nas spominja na resnico in ljubezen Boga,« – protagonista, ki smo ga imeli priložnost spoznati v predstavi Polnočnica, v kateri smo spremljali njegovo rojstvo. Ker ima ogenj moč, da uniči in preobrazi vse, je tudi podoba očiščenja in novega začetka, celo novega rojstva, ki je v Blagoslovu ognja ponovno uprizorjeno.

Duhovnik z vodo poškropi ogenj, a mu ne pride do živega, nato pa publiko povabi k njegovi razdelitvi. Kup gorečega lesa se morda manjša, plameni pa ostajajo vitalni. In ko vsak položi nekaj deščic v svojo kanglo, kot novodobni argonavti že krenemo odkrivat začrtano traso, ki smo jo lahko prehodili že neštetokrat, vendar nikoli na takšen način. Za razliko od večine drugih tovrstnih performansov udeleženci in udeleženke ne dobimo slušalk, ki bi usmerjale naše razmišljanje med kontemplativnim pohajkovanjem. Prav tako unikatno v času trajanja performansa ne ostanemo v strnjeni skupini, temveč se vsak odpravi v svojo smer. Snovalci predstave našo osredotočenost in podobnost izkušnje dosežejo z bolj fenomenološkim pristopom. Toplina plamenov, ki božajo naše prste, in njihova svetloba v vzhajajočem soncu, ki ob zgodnji uri začetka performansa začne prosvetljevati nebo, zasidrata individualna potovanja kot kolektivno izkušnjo.

Ko tako hodimo in pozibavamo svoje kangle ognja, ki proizvajajo zvoke rožljanja žice in tlenja lesenih trsk, v vsakodnevnost ruralne pokrajine vstopamo kot motnja. Med atribute pomladi, ki jih opazujemo, ne prištevamo tudi zvokov, ki jih proizvaja naš sprehod z ognjem. K sreči ti ostanejo dovolj tihi, da slišimo tudi žvrgolenje ptic, ki so bile tu že pred nami, spomladansko sapico, ki nasprotuje toplini našega sopotnika, in žlobudranje potočka, ki bi ogenj lahko v trenutku pogasil. Akt hoje z ognjem tako postane nekakšno kljubovanje naravnemu stanju stvari. Da plamen zaradi pomanjkanja zraka ne ugasne, ga stalno pozibavamo naprej, nazaj, naprej in nazaj, tisti najpogumnejši med nami pa se celo ustavijo in kanglo z iztegnjeno roko zavrtijo po njeni vertikalni osi.

Po nekaj korakih prispemo do prve hiše, njena ostarela stanovalka nam velikodušno odpre vrata. Destruktivni ogenj, zavit v gost oblak dima, kontraintuitivnosti navkljub, ponesemo do kuhinje ter delček trsk položimo v peč. Ogenj, z neomajnim potencialom pomnožitve, smo uspešno razdelili na dva dela in s tem v starkin dom dobesedno prinesli toplino, v zameno za metaforično toplino, ki nam jo starka izkaže z lepimi besedami in nekaj trdo kuhanimi jajci s pobarvano lupino. Ko zapuščamo starkino hišo, vidimo, da se iz dimnika že dviga dim; tako v njen dom kot v naše srce je prišla toplina, ki v času trajanja performansa prevzame skupnostno-tvorno vlogo in osrednji čustveni poudarek izkušnje.

Kontemplativna pot postane nepredvidljiva, ko vanjo začnemo vpisovati svojo osebno zgodovino in spomine. Hodeč svojo pot, okoli sebe opazimo cvetove, ki so vzbrsteli prav zaradi toplote, ki prihaja od sonca, in naše razmišljanje pridobi prvinske dimenzije. Spomini na stiskanje za krušno pečjo se povežejo s podobami plemenskega ognjišča. S toploto in svetlobo se širi tudi spoznanje, specifično o načinih nadzorovanja ognja, ki se jih je človek naučil. Toplina je tudi znak ljubezni, ki se lahko materializira v topli juhi za ljubljeno osebo ali pa v toplem objemu, v katerem dve osebi uspešneje kljubujeta Carnotovi krožni spremembi.

Geolokacijski performans Blagoslov ognja se je s svojo poetičnostjo in subtilnostjo ter hkratno izčiščenostjo forme uspešno oddolžil za grehe prejšnje predstave zavoda RKC, Polnočnica, ki smo si jo ogledali decembra lani. Dramski tekst je zamenjala Cageovska tišina, ki pravzaprav predstavlja ready-made simfonijo zvokov iz okolice, hladno formalnost baročne dvorane je otoplila topla domačnost stanovanj, razpršeno nizanje fabule pa je zamenjalo konkretno poslanstvo razširitve plamena.

Ko na koncu vasi oddamo zadnjo trsko ognja, voščimo stanovalcu, ki nas je prijazno sprejel v svoj dom, lep dan, in brez ognja stopimo na cesto, nas ne zebe več. Greje nas sonce, ki je že suvereno zavzelo svoje mesto na nebu, greje nas misel na skupnost, ki smo jo ustvarili, in greje nas ponosen pogled na gozd visokih dimnikov, iz katerih se vije dim. V pečeh, ki ga proizvajajo, bodo prav kmalu spečene dobrote. Dobrote bodo za skupnim omizjem zaužili odtujeni sorodniki, ki se vidijo le nekajkrat letno. Hrano bodo zaužili v takšnem izobilju, da bodo ob napokanih trebuhih izbrisane vse subtilnosti pravkar doživetega potovanja, recenzenta pa bo grel le še spomin.